Fiktiven dialog z vami

V: Ja jaz ne vem no...
VI: Pa dej že zmigaj prste!
V: Pa res ne bi vedla...pa kaj naj...
VI: Napiši nekaj, da ne bomo brezveze klikali sem.
V: Jooj, kako ste sitni...če pa ne gre...
VI: Vsi imamo ideje ti pa zdej štrajkaš.
V: Ma nič pametnega se ne dogaja... mislim... mogoče je zanimivo to, da sem postala prostovoljka...Pa to, da se že veselim naše gledališke igre.
VI: No, no, vidiš da gre.
V: Pa novo knjigo sem začela brat, tako da moram uredit rubriko Letošnja beri bera.
VI: Ziher je še kaj...potrudi se...
V: Ehm... vas zanima to, da perem perilo?
VI: No, ...kako reči- NE!!!
V: Ok, ok, sem samo vprašala...
VI: Sej zdej lahko že počasi nehaš.
V: A ravno sedaj, ko dobivam navdih? Kako okrutno...grozno, boleče...kar umiram...
VI: Ojej, zdej bo odigrala melodramatični vložek... in še delala se bo, da je
V: užaljena sem! Res. Kar grem.
VI: No sej... saj smo rekli, da lahko greš.
V: A kar takoj? Pa samo še to bi rada napisala...
VI: V ne, res ne rabi, mudi se nam.
V: Dej samo še en vic, a prav?
VI: Od kdaj pa znaš kak vic?
V: Sej jih znam, samo povedat jih ne znam...in pisat pomojem tudi ne...
VI: No potem ga rajši ne.
V: Ehm...jap, res boljše. Bi zamorila cel post.
VI: To si ga itak... A sploh veš, da nisi nič napisala?
V: Dragci...seveda sem...poglej koliko besed.
VI: Pa ti si zmešana...
V: Jap, zna bit da res. Včeraj sem si rekla, da je vseeno, če septembra praznujem rojstni dan..,da bi ga komot zdej. Tako, za filing.
VI: Weird... pejdi raje spat.
V: Na, pa me spet podite. Pa toliko besed imam še za človeštvo..
VI: Si se mogoče vprašala, če si človeštvo sploh želi tvojih besed?!?
V: Seveda si jih...samo VI si jih ne.
VI: U, ta je bila nizka.
V: Nee, sej vas imam rada.
VI: Ok, naj ti bo...če takoj nehaš...
V: Bom, samo samo zato ker sem lačna.
VI: Nas ne briga vzrok- Pojdi že enkrat!
V: Prou...dober tek.
VI: Kvečjemu lahko noč...
V: No, o tem bi lahko razpravljali...
VI: NEEE!!
V: Hi, hi...hecam se...čau.