Uhm...

Sej vem, sej vem... zdaj že prav vsi veste pesmico na pamet, Nives pa dobiva zakasnele čestite za rojstni dan od tistih, ki niso preverili kdaj je bil moj zadnji post objavljen ;) Ampak kaj, ko nimam pravzaprav nič novega za napisat. Trenutno sem domadoma in se mi res ne da, da bi presedela dan pri računalniku. Ko pa sem v Ljubljani pa za to nimam časa. Ampak, neverjetno veste, ob vsem tem ne-bloganju me je zadnjič prevzela ideja, da bi pričela s pisanjem novega. Ne, brez skrbi. Ne bo moj ali z drugo temo. Nič takega. Mogoče bom le pričela pisat kake kratke zgodbice, ki jih je poln moj oče. Kdor ga pozna ve, da je prav smešen možak. In da so take njegove pripovedi. In ker sem se zalotila, da jih veliko pozabim, je prav da so ovekovečene. Pa še nekaj je. To so zgodbe, ki so naše, istrske. Želela bi jih iztrgat iz pozabe (ali vsaj možnosti pozabe) in jih nevsiljivo nekam shranit. Res je, da bi jih lahko pisala zase. Jih hranila v računalniku in se mogoče nekoč odločila, da jih na kakšen način oplemenitim. Pa bo javno objavljanje kar dobro. Tako bo več motivacije za pisanje in možnost prebiranja za vse, ki jih tašne reči zanimajo.
No, še premišljujem...