Počasi...

Ni tako lahko kot bi kdo sklepal, ko odgovorim "Ja, predstavo bomo speljali." Včeraj je bil pogreb in grozno težko je pisati maile in sms-e, ko ti v skupini nekdo zmanjka. Pa gledati slike, brati sporočila, na katera včasih nisem odgovorila, ker sem vedela, da jo srečam jutri. Da ji povem v živo in gledam, ko se mi bo prefrigano nasmejala. Težko je... Daniele ni več. Prav zato si jo želimo ohraniti v spominu.
In prav zato smo se odločili, da predstavo izpeljemo. Njej v spomin. Ne v spomin tega, da je nikoli več ne bo, ne. V spomin tega, da je vedno bila. V veselje tega, da smo lahko bili njeni prijatelji, in ne v žalost tega, da bomo to ostali zgolj v spominih. Zato to počnemo.
In nimam slabe vesti, ko odgovarjam "Ja, predstava bo." Ker vem, da bo v njej tudi ona.

Zato prilagam klip, ki ga je naredija Mija in v katerem smo mi. Naj vas prepriča, da nas pridete pogledat... videli nas boste vse. Aido, Barbaro, Davida, Leo, Marjo, Mijo, Teo, Tino, Vesno in Danielo. Tudi njo. Njena točka slavi življenje in noče biti kip minevanju. Zato.