Lahko bi molčala...

... pa ne morem. Ne, enostavno ne morem bit tiho. Spet pišem o osebi o kateri sem pisala pred kratkim... ampak danes ne bom dolgovezila. Zadosti in preveč je napisanega s tem, da sem pred kratkim izvedela, da sem se znašla na nekakšni črni listi (vi ki me poznate veste, da sem popolnoma neškodljiv in ne zdraharski človek). Nanjo sem prišla preko nepreverjenih šepetanj in insinuacij.
Me to moti? V t.i. normalnih okoliščinah bi me ne. Konec koncev imajo o meni ljudje različna mnenja. Da pa mi je to (in mi verjetno še bo) zaprlo vrata do najmanj ene zaposlitve (ta podatek je potrjen) je...kaj pa vem... žalostno in smešno hkrati.
Nekomu se pač zdim tako velika riba, da se z mano ukvarja in spleta nepreverjene zgodbe o meni.
Drugemu se zdim tako velika riba, da "priporočila", ki jih je dobil z vrha, upošteva do te mere, da me ne zaposli.
Meni? Meni se zdi to smešno. Sovražim dvoličnost, ki je je tukaj na tone, in ki se mi v tej zgodbi očita.

Priznam....
Kdorkoli me na cesti pozdravi, mu odzdravim. S sosedo se pogovarjava o mačkih in stanarini. Moj največji greh pa je verjetno ta, da ničesar ne skrivam. Da ne igram vlog in da ne grem prek trupel (ali z uporabo zdraharskih metod) do cilja. Pa četudi bi mi to prineslo zaposlitev.

Povejte mi... Pričakujem preveč, ko verjamem, da lahko z odkritostjo normalno zaživim?