Razmišljanje

Včasih se mi zdi, da sem miselno počasna. Res. Nič takega. Ne razmišljam o tem, da nisem nekakšen vseznalec, vem, da sem razgledana. To mi zadošča. O rečeh, ki jih imam rada vem več. Pika. Včasih pa se pojavi iskrica, žarnica, ki se prižge. Ne vem kako je pri drugih ljudeh, pri meni se sekvence pojavijo takole: premlevanje, razsvetljenje, preverjanje, dejstvo. Do tukaj nič nenavadnega. Vseeno pa se mi, ko pridem do končne faze, ko nekaj končno dojamem, zdi da sem se vse dotlej slepila. Da mi je bilo vse dano na pladnju vendar vsebine nisem dobro dojela. Romantičnost? Utopija? Ne vem. Zmes vsega. Tako si rečem "Pa kaj si počela do sedaj?!? A tega res nisi videla? Kura kokoš." Da vas potolažim- ne, nimate za prijateljico osebo, ki bi morala poznati popolnoma vsakdanje reči, pa jih ne. Ne, to ne. Ta skepsa izvira iz razmišljanja o ljudeh. Mislim, da si ljudje ustvarimo neko romantično predstavo o realnosti, da se tako zavarujemo pred neprijetnostmi. To je dobro. Ta vata pa nas tako ogluši, da je po dolgotrajni uporabi nočemo odstraniti. Je že lažje verjeti v pravljice, kot sprejeti v dom zmaja.
Tako razsvetljenje, po katerem imam sedaj grenak priokus, se mi je zgodil pred kratkim. Pač...o osebi, ki mi je razkrila obzorje, imajo drugi različna mnenja. Za nekoga je dober podjetnik brez podjetja, za drugega oportunist, za tretjega lažnivec, za nekoga dober prijatelj. O tem ne bi. Meni? Nekdo, ki gre preko trupel do cilja. Figuralično kakopak.
Ampak bolj me moti to, da sem iskala v njem iskro človečnosti. Vztrajala, se poglabljala, razmišljala o vzrokih njegovega početja, delala zastore iz "ljudje smo si različni". Čisto na koncu pa sem si mogla priznati, da življenje, ki ga ta oseba živi, ne opravičuje dejanj, ki jih dela do soljudi. Toliko bolj, ker v svojih govorancah izpostavlja tisto v čemur je sam največji revež- človekoljubje.
Včasih se mi zdi, da sem miselno počasna. Res. Nič takega. Se zgodi, da nismo vsi dobri. To moram enostavno uvidet in realno presojat situacije. Opustit delo Samarijanke v iskanju izgovorov za vedenje oseb okoli mene. Ne. Predvsem pa moram končno dojeti, da se le malo ljudi poglablja v sočloveka (najbrž živijo mirneje kot jaz), da to le ni tako pomembno za sobivanje (ali res?) in da miselna počasnost v teh ozirih ni napačna. Je le zadnji ovinek na poti iskanja dobrote v ljudeh pred ciljem, ki sporoča, da si ljudje sami izbiramo pot po kateri hoditi. Nekaj jih je v smer prisiljenih, nekaj se jih izgubi...nekaj pa jih je enostavno spoznalo, da lahko z videzom dobre osebe preslepiš publiko, ki ti na koncu postavi torzo v lastnem parku. In če veste o kom govorim, tudi prav.