Spet tisti dnevi...

...ki so pri meni sicer redkejši, kot pri večini. So pa boleči. Krči, sitnoba, togotnost. Skratka... spet sem na robu izgube službe :)

Kje začeti? Pri začetku vendar.
No, da...jaz ne vem več... Rečem si- mogoče bi bilo fajn sporočiti bralcem, da grem na pisemski dopust. In kot bi mignil se reč razreši. Verjetno bom kmalu imela več časa za pisat blog. Zakaj? Enostavno zato, ker mi je postalo jasno, da sem v tej službi nezaželjena. Prebavljiva, če bi res morala ostati, nesprejemljiva, če bi gledali s finančnega vidika, nepogrešljiva, če bi gledali skozi okno oddelanega. In tako sem spet malo bolj zamorjena in malo bolj prosta. Sej ne, da bi me to dotolklo, to ne. Velikokrat sem že bila v enaki poziciji. Ampak verjeli ali ne se mi ne da več. Ne da se mi imeti lažna upanja za službe, ki se kasneje izkažejo za prehod iz enega obdobja življenja v drugo.
Sedaj pridno razmišljam kako po vrsti izrabit veze in namige za nov poskus kje drugje, še vedno pridno hodim ob 7.ih v službo, še vedno pridno pridobivam gube... ostalo pa...bogsigavedi kaj bo jutri. In kar je najhujše ni tu okoli nikogar, ki bi mu povedala brez slabe vesti, da pretiravam, da mi gre že vse na jetra, in da bom spokala reči in šla nekam kjer me res potrebujejo. Tam bom delala in doma v miru pisala spomine.

Mogoče ne v tem, v naslednjem življenju pa sigurno.
V tistem, ko se bo vsaj nekdo iz moje bližine spomnil kdaj je Gregorjevo :)