Tih deževen dan

Danes sem pričela dan res perfektno. Sanjala sem lepe sanje v katerih je nastopal prijazen kuhar, ki mi je svojo naklonjenost izkazal s kuhanjem preprostih jedi, ki so me popolnoma prevzele. Seveda me je potem še kuhar...in sem se zbudila. Grunf. Je že tako...
Odšla sem pod tuš, se vsa dišeča razvajala z masažo in welnes programom, si pripravila zajtrk s polnozrnatim kruhom, domačo marmelado in močno kavo. Poštar mi je prinesel dobro novico- stroški stanarine bodo zmanjšani za znesek subvencije. Hvalabogu, ker sem zadnje čase imela kar velike skrbi s temi računi. Malce sem klepetala preko msn-ja s prijateljem, ki je jezen odšel. No, da... to ni bil lep del dopoldneva. Ampak se zgodi. Jaz sem včasih čudna, drugačna. Za pogovor moram bit prave volje. Medtem, ko je pogovor po chatu bolj mimogrede, moram biti pri telefonskem pogovoru bolj umirjena, bolj...mah, ne vem. Vem samo, da mi danes ni, da bi se pogovarjala s komerkoli. Saj me poznate. Moje čustveno stanje zaznate že po prvem halo zvoku, in četudi bi morala odgovarjati na popolnoma nezahtevna vprašanja se mi, v trenutkih ko se klepeta otepam, glas zakrči. No, upam da nisem naredila večje, predvsem pa ne dolgotrajne škode najinemu znanstvu.
Po premisleku pa se vprašam nekaj- zakaj je ljudem tako težko sprejeti odkritost? Mislim... ali je boljše, da se delam, da mi do nečesa je, če mi v resnici ni, in mukoma naredim karkoli (v tem primeru odgovoriti na klic), ali je boljše, da pač povem "Nisem pri volji, ne bom odgovorila."? jaz več ne vem. Je z mano kaj narobe, da sprejemam to popolnoma drugače kot je družbeno sprejemljivo? Zadnje čase se mi res zdi tako... Kot bi mi dogodki iz okolice govorili, da naj se spremenim in delam kar se od mene pričakuje. Ok, ok...bom pa pasivna, si mislim.
Še vedno mi ostanejo lepi deževni dopoldnevi, ko sem lahko jaz. Ko lahko odplešem mjuzikal pri kuhanju kave, ko lahko zacvilim ob ugotovitvi, da rožica dela cvetko, ko lahko spregledam klic po mobiju in nimam slabe vesti. A veste, da postajam samotar? Kar dogaja se... Imam veliko opravkov, okoli sebe veliko ljudi, imam vas... v sebi pa opažam, da gredo dnevi mimo brez ene debate, ki bi mi ponudila kost za glodanje. Mogoče tudi zato moja zajedljivost. Bojim se, da ne vlagam čisto nič v prijateljstva... kar me je groza. To namreč vem že veliko časa. Da si želim statusa quo vse dokler se sama ne odločim, da se spravim v pogon. Ampak to je nemogoče. Odnos je potrebno konstantno vzdrževati. In veste še en absurd? To, da sem užaljena v dno duše, ko to kdo meni naredi. Ko se npr. nekomu ne da več natipkat besede, da pove da je živ. Ojoj... boljše da grem zdej dol. To razgaljanje je že skoraj boleče. Me pa zanima, če se ljudje poglabljajo toliko vase, da prepoznajo te slabosti in jih pravzaprav vzamejo resno. Ko bi le bila tak človek, da bi zgolj živela...ampak ne morem. Vse razmislim. Zakaj sem taka, zakaj je nekdo tak kot je, kakšna sem v odnosu do okolice, zakaj ne drugačna, kaj delam narobe, kaj prav, do katere meje se spustit, se spremeniti, ostati jaz... Vse to mi roji po glavi.
In zato rada zafilozofiram tu. To je tabla mojih norosti in strahov.
V tem trenutku bi res potrebovala kuharja iz sanj, da me objame čez ramena in reče, da me ima rad točno tako kot sem. Mislim, da bi se v tistem trenutku lahko spremenila na boljše.