Ocena: prav dobro

Kot obljubljeno postam mojo predstavitev pri retoriki. Predavatelj je bil milosten- nekaj mašil seveda je (največkrat "emm" in "v bistvu"), imam pa bojda tudi dobro govorno moč. No, kako bi je ne imela, če govorim o sledeči temi;

Prejšnji teden sem bila v vrtcu. In prav o tem bi vam rada spregovorila. Zakaj se mi zdi ta tema tako pomembna, da bi vam jo rada predstavila? Ne vem. Najbrž sploh ni, glede na to, da naša organizacija nima prav veliko skupnega z malčki, ki križem kražem drvijo čez pisano sobo. Kot nekdo, ki pa pritegne veliko pozornosti, ko se pojavi v njihovi sredini, pa je prav, da se zavedamo odgovornosti, ki jo imamo do njih.
Vrtcev je vedno več- od vsem poznanega Walfdorskega modela, vrtca ki uporablja smernice Montessorijeve in malo morje drugih, drugačnih. Potem so tukaj tudi t.i. domači vrtci- babice, dedki, sorodniki. Lahko bi vam v svojih petih minutah govorila o prednostih, slabostih ali zgolj razlikah med njimi. Pa ne bom. Tudi nikakršnih zapletov ne bo (razen v moji retoriki) ...zgolj moje mnenje o tem, da se mnogokrat prijemi, ki jih prosveta uporabi v višjih razredih osnovne šole, izkažejo kot nekakšni morilci naravnih talentov.

Otroci pa... otroci so otroci. Mali mojstri v svetu, ki ga odrasli tako spremenimo, da se prično zavedati, da so majhni, in kot taki nemočni. Menim, da to ni prav. Vrtec se mi osebno zdi ustanova, ki dopušča vse sanjarije sveta... ko pa otrok vstopi v osnovno šolo ga vseznalci, za kakršne se imamo, usmerijo v smeri, ki nimajo nič skupnega z inteligenco.

Majhne sladkosti, ki me vedno znova prepričajo o tem;
O: Kaj imaš to?
Jaz: Luči.
O: Zakaj jih pa imaš?
Jaz: A ti jih imaš na kolesu?
O: Ja.
Jaz: In zakaj jih imaš?
O: Ker mi jih je kupila teta.

Mislim... kaj naj ob tem odgovorim?!? V tistem trenutku seveda ni povedal pravilnega odgovora, takšnega kot sem ga skušala sugerirati sama...ampak povedal je njemu najbolj logično stvar. Brez se obremenjevat s tem, da njegov odgovor najbrž ni čisto pravi, ker pač mora imeti nek smisel. Ja, dragi moji...zanj ga ima. Luči ima ker mu jih je dala teta. Če mu jih ne bi, jih ne bi imel. Pika. Preproščina, ki vodi v ustvarjalnost.

Ko pa otrok odraste in se prične zavedati da si odrasli želimo bolj kot ne enosmernih odgovorov - ki jih roko na srce že poznamo- jih prične uporabljati.

Prav zato si želim, da bi lahko naši malčki vedno vedeli, da ni nič narobe, če se stisnejo čisto blizu in me zapletejo v pogovor o
raketah, ki bi jih čisto komot prilepila na voziček in bila hitrejša,
o sedežu ki bi ga montirala gor, da bi se še oni lahko peljali zraven,
o tem, da mi je prav fino, ko se vedno peljem...

In jaz v njih občudujem astronavte, inženirje in svetovne popotnike... Ko odrastejo najverjetneje postanejo vrtnarji, zdravniki in sodelavci v kakšnem društvu, kot je naše... valilnica pa je za mnoge bil vrtec.