Včeraj...danes...no lepo po vrsti

Danes sem res crknjena. Bila sem...da pomislim... enih 10 x nekdo, ki čaka na avtobus, enih 8x fant, 2x gobčna prijateljica, 2x sem flirtala, 1x bila zgolj jaz,... skratka- intenzivne dramske vaje so me izžele. Samo bili smo pa dobri. Vedno boljši.

Ker pa včeraj nisem imela časa, da bi popoldne napisala mojo dogodivščino, pa še tole...aja, prej še blogovski vsenajboljšezavesnosss! Takointako ve, da ji želim vse najnaj.

No...kje smo ostali...optimistična jaz...aja ne, to je iz predstave :)

Ok, resno prosim. Včeraj me je ena ženska skoraj povozila. Jap. Ne pretiravam. Na križišču kjer sem prečkala cesto je, brez da bi pogledala, zavila levo. Ustavila se je pol metra od mene in gume so tako zacvilile, da so me policaji, ki so bili v križišču zaradi protestov sindikalistov, vprašali, če sem dobro. Najbrž bleda v obraz sem pomahala, da je vse ok. Čeprav ni bilo...Mislim... sej nisem bila v nekem smrtnem strahu.... dokler nisem res začutila, da je BLONĐA KOKOŠ V NEKEM IBER AVTU res zabremzala tik preden bi me lahko povozila. Torej me je popolnoma spregledala. V semaforiziranem križišču kjer ni nikakršnega dvoma, da je možen naval pešcev. Zgroženo sem se lopnila po čelu in ji dala jasno vedet, da je BLONĐA KOKOŠ V NEKEM IBER AVTU, KI SI GA NE ZASLUŽI. Ne me vprašat kakšna je bila videt- vem, da je bila dolgolasa in najverjetneje slepa. Definitivno pa BLONĐA KOKOŠ V NEKEM IBER AVTU, ki mi je nezavedno dala (to sem opazila šele danes, ko sem znova šla po istih cestah) nek čuden občutek ob prečkanju cest. Kot bi bila malo vznemirjena. Podzavestno malce dalj počakam na semaforju kot včeraj. Upam, da bo minilo. Mah... no, poleg tega sem se odločila, da me stereotipnost o blondinkah pri tej BLONĐI V NEKEM IBER AVTU ne moti. Ker... mah, škoda besed. Ko zavijate v križiščih dejte pogledat- kolesarji so pravi norci, pešci te lahko presenetijo, mi, ki smo na vozu, pa zaradi nižjega vidnega kota voznikov, še bolj. Dejmo se potrudit, da ne bomo nikogar povozili. Prav?