Srečna vrnitev, organi na broju :)

Tako bi lahko začela tale post :)

Zakaj? Ker smo se, preden smo šli v Ukrajino, na ta račun veliko hecali. Da, bila sem v Ukrajini in sicer na tridnevnem izletu. Izlet? 14 ur vožnje je izlet?!? Za nas neustrašne je.

No, lepo po vrsti.

Kolja (prijatelj, ki je imel mesto v postih izpred dveh let) je imel v nedeljo Novo mašo. Najprej je posvetitev, prva maša pa se obhaja nedeljo za tem, v domačem kraju. Tako smo se s kombijem v soboto ob 4. zjutraj odpravili na pravo odisejado :)

Vožnja je potekala normalno... če se zaradi "gremo kar skozi mesto, čeprav je obvoznica, da na hitro kej vidimo" naših šoferjev, ne bi za eno uro izgubili v Budimpešti. Dobro, nič zato. Smeha je bilo predvsem na račun navigacijske naprave, ki je za nami izgubila vsako sled. Peljali smo se po cesti, ki ne obstaja in iz tega razpredali filozofske misli :)
Vmes se ustavimo kar na parkirišču in pojemo kosilo. Ob tem sem pomislila, da bi mi ob takem prizoru pripomnili "Glej jih Madžare". Najbrž so oni rekli "Glej jih Slovence..." :)

Kilometer pred madžarsko- ukrajinsko mejo pa opazimo, da nimamo nalepke SLO. Še na tablici ni bilo specifizirano od kje smo. Nič. Gremo naprej. Če bi nas zavrnili bi nas zaradi česa drugega... npr. hrane, pijače, daril, denarja, kovtra, ki so sumljivo spominjali na to, da gremo čez mejo za dalj časa.

Meja. Odpiranje potnih listov in javljanje na poziv. Ana mora dati dol očala, ker jih na sliki nima. Jaz imam daljše lase. Vseeno nam uspe...do... ukrajinske meje. Eto, tu pa vse mogoče. Voznik ven in noter. Formularji. Ovohavanje psov. Popravki napisanega. Nekje manjka to, drugje drugo. Čakanje v napačni vrsti (vse kar ima minimalno možnost, da karkoli šverca je preusmerjen v vrsto za tovorna vozila) in znova nasmeški proti carinikom, policajem, razlaganje zakaj sploh gremo v Ukrajino (mislim, da smo se takrat začeli to spraševat tudi sami :), kdaj se vračamo. Preverjanje prtljage (Hvala Bogu nam je ni bilo potrebno razložit s kombija kakor VSEM ostalim kombijem pred in za nami).
Dobro. Prišli smo čez. Po dveh urah birokracije in skorajšnjega vročinskega šoka smo objeli Koljo. Presrečni, da smo skupaj.

Gremo proti Dovgem. Čakajo nas še tri ure vožnje. Zadnjih 30 kilometrov pa takih kot jih pri nas ne doživiš. Cesta v stanju, ki je pri nas ne naredi niti najhujši možni vihar. Luknja pri luknji. Jaz na navadnem vozičku. Moja hrbtenica v poskakovanju in petje pesmice Siva pot vodi me kamor hoče srce, v Ukrajino kjer so ceste luknjaste, vodi me. Mislim, da sem se znižala :)

Ob cesti nizke, kičaste hiše z veliko ornamentov in obveznimi okrašenimi fasadami. Hiše so majhne a bogate. Njih okolica pa neobdelana že vrsto let. Kot bi dal majhno vilo na sredino travnika in pustil, da ta zraste čez njo. Koze. Krave. Ljudje, ki opazujejo kaj je ta reč, ki se vozi (sprava nam ni bilo jasno zakaj, to smo videli šele naslednji dan).

Vas Dovge. Maša v cerkvi in spoznavanje lokalnih župnikov. Mladi. Preveč mladi in preveč luštni. Jaz bi mašo obiskovala vsak dan :) Cerkev je moderna ampak preprosta. Arhitekt je mojstrsko naredil okna, ki usmerjajo svetlobo na glavno sliko nad oltarjem. Preprosta okrasitev za slavje.

Odhod do družine, ki nas je gostila. Oče Miša, mama Duška in babka. Gostoljubni brez meja. On zdravnik- dve specializaciji, ona zdravnica - dve specializaciji. Hčeri, ki sta v tujini, zdravnici. Plača pa 150 EUR na mesec. Ja, prav ste prebrali. In ja, tudi mi nismo mogli verjeti.
Hiša poglavje zase.

Ne vem, če ste prebrali Ano Karenino...no jaz bi nekaj kadrov s knjige postavila v to hišo. Ruska polburžuazija- vsega veliko. Preveč. Masivno pohištvo, debele pisane preproge, pisan parket pod njimi, pozlačeni lestenci, pozlačene obrobe na stropu, težke zavese. Vse v barvnem kontrastu. Nič ni bilo usklajenega. Vaze in spominčki. Lesen orel na omari.

Kdaj se dobimo jutri? Ob 9ih.

Vstanemo in se odpravimo proti cerkvi. Center mesta je makadamsko polje luž in obcestnih ciganov, ki prodajajo zelenjavo. Razpadajoče trgovine... kaj bi človek popravljal, če si pri ciganih dobil vse in še več? Katoliška cerkev je levo od Grške cerkve, na njeni desni pa Pravoslavna cerkev. In mi tako kompliciramo glede džamije?!? Okoli 3/4 prebivalstva je pravoslavne vere. Pridemo in čakamo. Ura je 9 in nikjer nikogar. Čudno. Počasi pridejo duhovniki in mi verjamemo, da se pač zamuja. Ko vprašam po uri mi povedo, da je komaj 8.30. Prosim? Na meji nam je punca iz Kijeva, ki se je vozila z nami povedala, da moramo prestaviti kazalce!?! Ha, seveda...če si v Kijevu. V Dolgeh pa ne. Tu imajo srednje evropskega. In čez nekaj minut izvemo, da imajo tudi svojega- svoj Dovgaški čas. Torej si vedno povedo uro nekako takole "Ob 9ih po Kijevu". Od tega trenutka dalje nam čas ne pomeni nič več :))

Vprašam: A pride veliko ljudi?
Veliko.
Ja koliko hiš pa je v vasi Dovge
Odgovori mi dva tisoč.
Ne, ne, sprašujem koliko hiš je tu v Dovgeh?
2000 hiš in 10.000 prebivalcev.
Kaj?!? (Dovge spominja na Braslovče drgač :) )
Ok, zdej res ne vem ali sem v vasi ali mestu.

Ob 10ih po Kijevskem času :) se zbere množica. Vsi so lepo oblečeni. Punce v visokih petah so na terenu domačne kot ribe v vodi. Neverjetno. Vse je blatno a za čuda se nihče ne umaže. Niti malo.

Gremo do Koljeve hiše. Tam nas pričaka velik venec iz rož in okrog njega punčke v belih oblekicah, ki pojejo. Kolja pride ven, sprejme blagoslov svojega botra (nima staršev) in ob petju pesmic in kakšni solzici, ki uide po licu, stopi na sredino venca. Punčke primejo za cvetje in ga v tem krogu pospremijo do cerkve.
Prične se maša in veseli smo, da ne razumemo pridige, saj vsi jokajo. Mi smo zbrani in v veselem pričakovanju darovanja. Vse je tako lepo. Kolja, njegovi prijatelji, ljudje... resnično vsi smo veseli tega dogodka.
Tu smo kar nekakšna atrakcija. Vsi se nasmihajo, nam čestitajo da smo prišli tako daleč in nas ogovarjajo. Razumem njihovo začudenje saj med njimi ni nobenega invalida. Ko sva se s Koljo pogovarjala o tem mi je ob obisku v Sloveniji pripovedoval o njihovem zdravstvu. Pa sedaj ne bi o tem, ker govorimo o veselih rečeh :) Jasno mi je, da sem povabljena da mu predam rožni venec. Jasno mi je da mu moram jaz izročit darilo ob koncu maše. Sem pač edina na vozičku in prav je, da s temi dejanji povem zgodbo o nas. Da v glavah domačinov prebudim misel o navadnih ljudeh, ki so pač invalidi. Zato sem tudi lepo oblečena in našminkana. V drugačnem okolju bi se mi to zdelo nekoliko bedasto, tukaj je nujno.

Po maši gremo na kosilo. Restavracija je v stavbi, ki ima spodaj zapuščeno skladišče v prvem nadstropju pa do potankosti okičano jedilnico. Pozlate vsepovsod. Okoli 20 stopnic zmoremo v družbi Koljevih sobratov, ki znajo vse jezike sveta- ukrajinsko, poljsko, madžarsko, angleško, francosko, špansko in italijansko. Žal domačini ne :)

Na mizi je vsega. In to hkrati. Sadje, pijača, sladice, meso, narezek, omake, zelenjava, solate, juha, kruh. Hrana je okusna, nič posebnega. Pijemo liker- pričakovano sladek. Pijemo pivo- zelo malo grenko. Pijemo vino- spet sladko. Nehamo piti saj postajamo žejni :) Običajna voda ne obstaja. Vse je gazirano. Pri naših gostiteljih kasneje izprosimo vodo iz pipe. Kljub tveganju, da dobimo prebavne motnje, smo preveč željni negazirane pijače.

Slavje gre h koncu. Posedemo se v krog in pridružijo se nam dva domačina in duhovnik s Poljske. Le-ta izusti stavek ob katerem se vsi smejimo "Mi smo štirje bratje, eden je normalen" (en brat je župnijski duhovnik, eden je Salezijanec in eden Redemptorist, eden je poročen in ima družino :)
Od mladega Viktorja (ki zgleda kot najstnik pa ima 24 let) izvemo, da je ekonomist in da nima službe. V Dovgeh je kot ekonomist tudi dobil ne bo.
Želi se učiti slovenskih besed zato vse sprašuje kako se reče. Odlično mu gre. Seveda je smeha tudi ob mojem imenu, ki za njih ni ime ampak pomeni dobesedno pomlad. Razložim, da so moji starši romantiki. Nasmejimo se do solz ob raznih stavkih, spet drugič zamislimo ob odgovorih na vprašanja kot "Kako se pa potem preživljaš?" Počasi se družba razpusti in gremo proti domu.

Na cesti ni več luž. So pa Lade. Vsepovsod same Lade. Naš kombi je izjema. Zato pritegne pozornost.

Na dvorišču se snidemo z gostitelji. Babka mi pove vse o vnukih in kako težko se preživljajo. Kot zdravnika našega Mišo seveda zanima kaj mi je. Povem. Na hitro mi pregleda vrat in zmasira rame. Ob tem se smejimo do solz. Je že tako... poklicna deformacija, ki si zasluži pohvale. Ne želim se upirati saj ne misli nič slabega. Prisrčen je v prizadevanjih, da bi pomagal. Pomislim na njegovo plačo in stisne me pri srcu.

Zvečer gremo do Kolje in nazdravimo z gorilko (rusko je vodka). Spet se spominjamo časov, ko smo se spoznali. In gremo spat.

Ponedeljek zajtrk, maša, druženje in poslavljanje. Vsi nam veselo stiskajo roke in vabijo, da naj pridemo nazaj. Mislim, da se to ne bo zgodilo :) Kosimo pri naših zdravnikih in si izmenjamo darila. Ob slovesu ima babka solzne oči. Tri dni Ukrajine je spletlo zgodbo o drugačnosti. Krajev, oseb, dogodkov, življenja.

Odpravimo se proti meji.

Ana med vožnjo po luknjasti cesti spi. Ko pridemo na gladek asfalt se zbudi. Šalimo se na ta račun in veseli smo, da se nam v teh dneh ni zgodilo nič nepredvidljivega.
Tankamo in za poln tank damo 32 EUR :)

Na meji se objemamo, poslavljamo, načrtujemo vabila za prihodnost. Žalostni smo, ker smo tako daleč. Ker je vsako naše snidenje povezano z dolgotrajno organizacijo in birokracijo. Ampak vemo, da kilometri niso ovira. Zato že vzamemo v zakup možnost, da se naslednje leto vrnemo. Ne v Dovge, ampak v Ukrajino. Tam kjer bo Kolja.

Meja ni težava saj imamo s seboj sestro, ki potuje do Budimpešte. Razloži kdo smo in od kje prihajamo. In po dobrih 45 minutah že lovimo evropskounijski signal :)
V Slovenijo prispemo ob 3. ponoči. Utrujeni. Veseli. Ko se zbudim ne morem nehat mislit na dogodke. Spet sem tako daleč, vendar še bližje Kolji. Spoznala sem delček tistega o čemer mi je pravil v poletnih večerih na terasi v Ljubljani.

Upam, da vam je bila predstavitev všeč. Slike prilimam takoj, ko jih dobim.
Če pa bi si kdo rad ogledal Kijev pa naj samo pove- z največjim veseljem grem z njim :)