Pesmarica naših pesmi

Spominjam se, da je bil tisti dan neverjetno topel za pozno jesen. Usedla sem se v kot in strmela v električne tramove.Lahko bi gledala karkoli... a mene so privlačevala abstraktna dogajanja okoli vsakdanjih reči, ki jih nihče ni več opazil. Tako sem razmišljala o ljudeh, ki so bili priče dviganju teh tramov. Le kaj jim je hodilo po glavi? So vedeli kaj je elektrika, so poznali njeno uporabno vrednost, ali so zgolj zamahnili z roko in nostalgiji pustili, da prežene iskrice začudenja? Sedaj so tramovi zijali v zrak kot kazalci, ki žugajo času naj jih milostno pusti. Čas seveda nima nič opraviti s tem. Že davno smo ga podjarmili ljudje, ki z njim upravljamo. Drobimo ga na koščke in mu dajemo ime- čik pavza, en kafe, za poročila bom doma... Zato so se mi žuganja tramov zdela nesmiselna. Bolje bi bilo, ko bi se delali, da jim nič mar. Take reči smo ljudje radi puščali v svoji bližini. Rekli smo si, da naj bodo tu, če jih že nihče noče podreti. Zagospodarili nad njimi in jih ovili v vzpenjavke. Oboji bi bili srečni. Tramovi, da smo jim poklonili leto ali dve, in mi, gospodarji časa in njih, ki bi zrli vanje in se spominjali preteklosti.
Sedela sem tam, ko me je naenkrat nekdo ogovoril.

To je del mojega nikolinebodokončan romana, ki ga pišem :) Zakaj sem se spomnila nanj? Ker sem na Wikipediji zasledila članek o antiutopiji. Delček zgodbe je ravno takšen. Prikazuje razmišljanje o prihodnosti reči, ki so sedaj sedanjost. In ki bodo jutri že preteklost.
In jaz sem popolnoma takšna. Antiutopična.

Še izobraževalni del tega posta:

Antiutopija, distopija ali negativna utopija (grško δυσ: dys - zlo + τόπος: topos - mesto) je naslednica utopije, ki vnese grozo za usodo človeštva, pri tem pa ne nudi nobenega upanja.

Antiuopija ni vezana samo na literarno kvaliteto in žanrsko pripadnost, ampak tudi na širše sociološko, zgodovinsko in duhovno dojemanje, v katerem je nastajala. Razmerje med poudarjeno fikcijo in pravo resničnostjo je v antiutopiji lahko izraženo na dvoumen način: kot metafikcijska igra jezika, ki vpleta bralca v svet, ki se ne bo mogel nikoli uresničiti, ker kaže padec v nič, na drugi strani pa kot svarilo pred prihodnostjo. Slednja trditev se je zelo uveljavila, a ne drži vedno. Antiutopija opisuje družbo v imaginarnem kraju, katere glavna lastnost je povezanost totalitarne politične oblasti s škodljivim tehnološkim razvojem, s katerim bo oblast razvila vse načine represije, ki bodo posameznika spremenili do te mere, da bo le orodje v rokah oblasti. Antiutopije so zasnovane na bliskovitem tehnološkem napredku, ki pa predstavlja predvsem negativne posledice in postopno uničenje posameznika.