Zvončki in trobentice, mačice, vijolice...

Petek je dan za dobro voljo. In ker so prazniki še toliko boljše. Nekaj nam dežek napovedujejo ampak mislim in upam, da bomo na obali bolj sonce želi. Torej. Kaj sem počela od srede dalje. Sprehajala sem se, imela dva sestanka in delegirala okoli izdaje revije. Šla sem v Čolnarno na tortico in kavico in če bi imela malo več časa bi šla pogledat še Žoržetko. Predstavila bi ji Kolja. Tako bi lahko vadila rusko, jaz pa zraven poslušala, ku vedno morim da mi pove kaj po ukrajinsko. Ehm...sem zakomplicirala? No, na kratko. Kolja je sicer iz Ukrajine, govori pa tudi rusko, slovaško, poljsko in češko...in sedaj že dobro slovensko. Žoržeta pa študira Ruščino in bi imela praktični pouk. Jasno zdej?
Apiks dneva (včasih pa je fajn uporabiti tudi kako tujko) pa je bil ponoven odhod na razgledno točko Globala. Sicer so že postavili mizice na balkon ampak to naju s Koljo ni ustavilo, da se ne bi prerinila v tisti zadnji kotiček, levo. Do lanskega leta sploh nisem vedela, da je tam tudi prostor in da se prav lepo vidijo gore, pa študentski domovi in majhne terase blokov, ki se jim toži po živih dušah. In ker sem bolj nizka me je Kolja spet dvignil na tisti nadstrešek, da sem si ogledala vse tisto kar me zanima. Osebe, ki hitijo po ulici, dimnike najrazličnejših oblik, terasice, ki bi jih jaz naredila za vrte sredi mesta, pa se nihče ne zmeni zanje, golobnjake in sobico v kateri se igrajo otroci. Sam lokal mi ni prav pri srcu ampak ta kotiček je pa super. Pa še tako je skrit, da ni res nič čudnega, če te nekdo posadi na nadstrešek. Malo je sicer strahu, da res kam ne čofneš, koneckoncev sediš na robu stavbe, ki je le malo nižja od Nebotičnika, ki je v času svojega razcveta bil najvišja stavba juhovzhodne Evrope (in ne razlinjajte mi niti misli s tem, da je vse skupaj bolj nizko videti... če padeš je čisto dovolj za opustit tozemsko bloganje:).
Joj joj sem jaz otroška. Res. Pomoje dobim kar velike oči, ko vidim kaj nenavadnega ali izvem kakšno novost. Pa kaj čem. Ne morem se pretvarjat, da so mi všeč reči, ki mi niso. Ali ne vprašat po rečeh, ki se vsem zdijo samoumnevne, meni pa pač ne. No ja. Zato verjetno ne bom nikoli političarka, ne menedžerka, ne nič velepomembnega. Veste kaj- meni je povsem dovolj, da lahko gledam na svet z vedno drugačnimi očmi in da mi pot, pa naj jo prevozim 1000 krat, vedno ponudi nova spoznanja. Najbrž sem hvaležen turist :)

In sedaj grem v nov dan. Toliko novosti me čaka. Moram pohitet, da ne gre kakšna mravljica mimo mene brez pozdrava ali oblaček nenavadne oblike ali samo človek, s smešno zavezanimi vezalkami. Res, la vita e` bellissima!