Post za flikat blog

Ne, ne. Tako ne bo šlo več naprej. Sem se odločila, da jasno povem, da do sledečega ne bo nobene objave. Brez veze, da imam slabo vest o tem, da že cel teden ne pišem ničesar, če sem tako zasedena, da nimam časa niti pošte prebirat, ne pa pisat bloga.

Ampak... there is always an ampak :)

Šef: Rabimo koga, ki bo vezal mašnice in olepšal reči. jih zavijal v celofan... (obrne se do ene punce) Kako bi torej imenovali njeno delovno mesto?
Jaz: Aranžer :)))

Šef: Ste dobrega zdravja?
Jaz: Ja.
Šef: Ja sej... kot vse ženske ste pa verjetno enkrat na mesec sitni..
Jaz: O, to pa ne. Jaz sem sitna dvakrat na dan, ko sem lačna :)))

Šef: Pričakujemo pridnost. A misilte, da bi lahko izpod te mize povlekli nafto na plan?
Jaz: Verjetno ja. Ker je spodaj garaža in bi jo scuzala iz kakega avta :)))

In ne moreste verjet- s prav takšnimi izjavami mi je uspelo dobit delovno mesto. Do sredine januarja poskusno, za naprej pa redno (če bom manj sitna, pridna aranžerka :). Sicer pa je to delo na eni od invalidskih organizacij. No, vsaj to...

p.s. Vsaka podobnost z realnimi osebami ni naključna. Ker to, da sem jaz faca, ne more biti naklučje. Bi bilo prenevarno. Ker bi se lahko zgodilo še komu :)

p.p.s. Do nadalnjega je to konec. Ko se situacija umiri pa pišemo naprej.