Kaj kot človek sporočam okolici...

Zadnje čase se vse bolj zavedam, da moje notranje počutje vpliva na "energijo" (ali kakorkoli jo ljudje opredeljujejo), le-ta pa na kozmične sile, ki gravitirajo h uresničevanju, ali ne, usode.
:)

Neee... hecam se. Ampak danes imam razgovor za službo in filam svojo auro s pozitivnimi mislimi. Šit pri vsem tem je, da:
- sploh ne vem, če si te službe želim
- sem razgovor malodane izsilila
- imam občutek, da bo delodajalec izpeljal vse skupaj "po reglcih samo da bo potem Vesna tiho" in odgovoril tako kot predvidevam, da bo- z NE

:)

Dilema, ki se ji ne morem izognit je
Kako zavraga naj imam pozitivne misli ob službi, ki mi bo (v kolikor res pozitivno razmišljam, da jo morda celo dobim) spremenila življenje, ki ga živim sedaj?
Vam povem, pred mesecem dni bi rekla
Ok, v Ljubljani me čisto nič ne zadržuje.
Danes pa je stvar nekoliko drugačna. Rada bi namreč pomagala naši kulturni skupini, da pelje naprej reči, ki jih je tako uspešno začela. In potem me še vabijo, da o tem javno govorim, o tem našem projektu...mislim... Čutim, da sem človek, ki to zmore in (šit na kubik), ki si tega želi.

Torej-
služba, ki prebeksla život, ali iskanje službe in reči, ki me res veselijo?
Zakaj že ni možno oboje?
Jezus in Marija in svetniki... se lahko zmenimo tako, da se strinjam, da se naj zgodi vaša volja, vendar naj bo kar najboljša možna različica?