Lait coroprel a la Rose

Mislim, da bi bilo dobro, da počasi kej napišem. Sej ne, da bi se mi ful dogajalo, ma vsaj zaradi tega, da boste čisto presenečeni, ko znova zajadrate sem :)

Ja, Mateja (bivša cimra) me je spomnila, da piše blog. In tako sem ga dodala kot link. Mateja je sedaj v Luksemburgu in piše zanimive reči o tem kaj se ji dogaja. To bi mi bilo lahko v opomin, da ne škartiram svojih postov, ker se mi pač zdi, da niso zanimivi. Ne? Recimo, tudi Nives piše o vsakdanjih rečeh, pa se mi zdi ful zanimivo.

Torej... uhm... Ok, moram motivacijo najt. Dobro. Kje začeti? Služba kakopak :)
Uspešno smo prebrodili trimesečno poskusno dobo in sedaj smo že tako napredovali, da uvajamo nove sodelavce. Tako sem sedaj učiteljica. Mislim, da mi gre prav dobro, čeprav vem, da bi bila kot učiteljica najbrž precej stroga. Drugače pa dobimo včasih kakšen klic, ki je pravi biser. Tako se nam zgodi tudi sledeče:

Mi: Dober dan, kličem iz D (ime podjetja ne bom napisala, ampak bralci ga že veste).
G: Iz kje? Disneyja?
(ehm..ja...:)))

G: (poslovenjena kitajska različica prošnje za pomoč) Dobel dan, jaz iz kitajske lestavracije, vi klical mene, kaj želeli? Jaz ne lazumeti, vi ponoviti...

G: Dober dan, meni ne dela POS (strojček na katerega potegne prodajalec plačilno kartico), mi ne pride listek ven...
Mi: Gospa, za to pa nismo mi odgovorni, pokličite servis ali banko (v Italiji so lastniki POS-ov večinoma banke in jih tudi servisirajo one).
G: Ne, ne razumete...ne dela...meni ne pride listek ven in ne morem izstaviti računa...
Mi: Gospa mogoče manjka rola papirja... ste preverili?
G: Seveda sem, ne bodite smešni (aja? ja kdo pa kliče na D in misli, da smo servis?:) Sam ven ne pride, dejte že kej naredit!
Mi: Gospa ampak mi ne delamo tega, sem vam že povedala...
G: Prav, vidim, da mi nočete pomagat, bom pa poklicala AE (konkurenco)
(ehm...ne vem zakaj ampak meni se zdi, da je tam dobila popolnoma isti odgovor :)

Res, vsega i svašta :)

Drugače pa se ne dogaja nič novega. Ob svojem 30etem rojstnem dnevu sem se odločila, da presedlam na bolj biološke reči. Tako sem obnovila svojo kozmetiko in moram reči, da sem presrečna. Vsakič. Sedaj čakam, da mi dostavijo neko kroglo za pranje perila, ki zmanjša porabo praškov za 80%.
Pa to sploh ne zaradi nekih novih naravovarstvenih razlogov, sploh ne. Od vedno sem bila bolj eko osveščena, samo zazdelo se mi je, da nase dajem ful kemije, pa sem se tega naveličala. Poleg tega pa smo ljudje preveč razvajeni in rabimo na stotine čistil in podobnega, ki jih pravzaprav sploh dejansko ne. Naše none so imele vse lepo čisto in niso potrebovale cele omare kemikalij.
Seveda pa sploh ne vem, če bom dolgoročno zadovoljna s tem. Ampak sem si rekla "Kdor ne poizkusi ne more vedet.". Poročam, ko preverim novotarije.

Medtem smo imeli tudi nastop v Mariboru. V kratek odstavek dogajanja naj napišem samo to, da sem zabluzila, se odlično rešila in uživala. Napolnili smo (jap, 800 sedežev!) dvorano in prijetno presenetili predsednika Borštnikovega srečanja, gospoda Toneta Partljiča, ki je z nenarejenim navdušenjem pohvalil ustvarjalce.
Nekaj malega si lahko preberete (in če so moji soigralci dodali slike, tudi ogledate) na www.tudigralci.com.

Sedaj pa šibam svojemu netakorazburljivemu življenju naproti. Ampak to je nek drugi blog...