Tri minute
Za mojim hrbtom je kup perila, ki ga moram pospravit ampak prav je in spodobi se, da se vam po dolgem času spet javim. Nekateri veste zakaj je bilo temu tako- moj brat ni več ledih. Oddali smo ga njegovi ženi in zdej smo se ga rešli ;) Neee, malo heca. Res smo ju poročili (slikic še ni, pa bodo) in kot se za poroko s 112. povabljenimi pritiče smo imeli veliko dela. Zato je tako kot pač je. Nobenega novega zapiska.
Sej v bistvu se ni zgodilo nič tako zelo drugačno od normalnega, da bi si zaslužilo objavo. Imeli smo se fajn, nekoliko smo službovali, nekoliko nad-urali, nekoliko naplavali in nasončili.
Sedaj pa je na vrsti nov projekt, ki se mu reče- postelja :) Ja, sej vem. Zdej si vsi misliste, da je to povezano s poležavanjem. Ampak ne. Poležavali bomo potem, ko si jo kupimo. Oziroma, ko mi jo mizarji naredijo. Ker so moje želje glede postelje in njene funkcionalnosti nekoliko izven standardov proizvodnih postelj sem se odločila, da dam rajši nekoliko višjo vsoto denarčka ampak dobim tisto kar potrebujem. Je že tako, da bo moral kavč in kuhinjski pult še počakat, ampak počasi bomo priškrebljali celotno stanovanje. In takrat sledi vselitveni žur kjer bo udeležba deljena glede na lihe-sode številke vaših avtomobilskih tablic (spomnite se jugo bonov za bencin :) ), ker prostor ne omogoča veliko več :)
Kakorkoli- slej ko prej pričakujem, da prideste in pohvaliste. Simple :)
Aja. In seveda- nogomet je. Kdor me pozna ve kaj to pomeni :)
1 Comments:
Ali je BLOG nova oblika preverzije?
Pisati svoja razmišljanja in občutke na papir je po mojem mišljenju isto ,če ne vsaj približno nekako tako kot pljuvanje v lastno skledo oziroma po lastni duši . Naj se še kako trudimo izogibati se patetiki v pisanju kar je mimogrede zelo težko, če ne celo nemogoče dejanje. V dnevniku bo vedno obstajal esencijali egoizem: zmeraj JAZ JAZ in samo JAZ. Ma ne samo egoizem, pisanje dnevnika se v ničemer ne razlikuje od preverznega egzibicionizma. Preverznež, v kaki mračni ulici ali pa v kakem senčnem delu parka, razširi svoj veliki črni kapot in kaže svoje genitalje in uživa v izrazu obraza in oči , potencijalne mimoidoče nič sluteče žrtve. Jaz to delam , jaz sem močen in si upam je psihološki moment kateri pri egzibicionistu dela užitek.
Še ne dolgo tega so se dnevniki pisali izključno samemu sebi. Kasneje so se brali vedno znova in znova , tisti kateri so jih pisali so si bili sami sebi všeč, masturbirajo. Taki imajo poleg egoizma tudi narcisoidno linijo v karakterju in psihološko gledano so zelo sumljivi, ampak za samo okolico najmanj nevarni.Niso ekzibicionisti in nihče ne vidi kaj se v resnici skriva za njihovimi črnimi kapoti. Tu se mi poraja eno uprašanje kaj pa je z Blogerji in Blogerkami??
Verjetno jih je večina skrita za niki, namesto genitalij, oni nam razkrivajo svoje skrite misli in emocije in uživajo ko si zamišljajo efekte katere so izvali svojim potencijalnim žrtvam...naključnega bralca in obiskovalca njihovega bloga. To je tudi ena vrsta psihološkega mehanizma kateri naz žene pisnju blogov.JA takšni smo mi vsi......Moje uprašanje vam je a smo preverzni?
Objavite komentar
<< Home