Voajerji našega časa

smo.
Pogledujemo proti izložbam s cenenimi življenjskimi artikli.
Kava se ohlaja mi pa mislimo na jutrišnjo. Lovimo smisel po ulicah in prizadejamo krivico nosu, ko si ne želimo, da se spomni vonja po domačem kruhu.
Pišemo teorije. Zdravimo ureznine pridobljene v praksi. Zalepimo obliž in odnehamo.
Misli so polne velikih idej o tem kako naj živi naš sosed. Mi pa sledimo koncentričnemu dogajanju in si pravzaprav ne želimo drugega.
Zakaj bi zajeli zrak za Ljubim te? Raje ga žrtvujemo cigareti. Odrešitev bo bliže.
Razumemo vesolje in nam je v bistvu popolnoma jasno, da nočemo piti mrzle kave.

Vseeno pa že mislimo na jutrišnjo.