Ti niti ne veš,...

da boš omenjen v blogu, neznanec z vlaka.

Gledam skozi okno in vesela sem, da živim. Narava, ki brzi mimo oken, mi daje občutek svobode. Ne morem si kaj, da se ne bi nasmihala mislim.
In takrat ga zagledam. Pravzaprav jo zagledam. Njegovo glavo namreč. Moli jo izven sedeža in prizor je podoben nadrealistični sliki gosenice s kvadratnimi členki, ki ima na sredini telesa bradavico. Ta je njegova glava. Čisto nič podobna nečemu tako grdemu kot bi bila bradavica na goseničinem telesu, vseeno pa je izzivalno postavljena v prostor kjer ne bi smela biti. Po vseh pravilih ne.
Morala bi biti v normalni pozi prilepljena na telo, ki potuje v drugi kraj.

Pogledam ga v oči in zadržim pogled več kot bi bilo potrebno. Začuti, da sem ga videla, a ne umakne pogleda. Niti jaz ga ne. Dopustila sva si tri metre izzivanja. Nasmehne se. Vrnem mu nasmeh.

Vožnja je lepa in skoraj nič ni zamude. Všeč mi je da je dan še svetal in lahko gledam svoj zid, kraško planoto in vasice, ki skrivajo osebe na oknih.

Znova se pogledava in tokrat si dovolim več. Obliznem si ustnice in mu pomežiknem. Ker smem. Ker sem si privoščila.
Seveda sprejme igro in pomaha.

Gledava se in ne rečeva nič. Okoli naju najstniki in uslužbenci železnice. Mamice in otroci. Starejša ženska z vrečko od Špara in sprevodnica, ki ima namesto službene obutve na nogah črne balerinke.
In midva. Tujca na vlaku. Že skoraj znanca v mikroprostoru treh metrov.

Vožnja polna te igre se približuje koncu. Vrata se odpro in brez besed, tokrat niti pogleda, greva drug mimo drugega.

Podarila sva si dve uri in pol skrivnostnosti. Domišljijske verjetnosti, da bi se lahko spoznala. Nisva se in nikoli se ne bova.

Hvala za to darilo lepi neznanec. Lepo potuj in ovekoveči me v svoji glavi, ki se ne drži pravil prostora, vsaj še kakšen dan.

Ti si napisan kar tukaj.