D kot denar

Denar je boljši kot revščina; če ne zaradi drugega že samo iz finančnih razlogov. (Zgodnji eseji, Woody Allen)

V tej kategoriji lahko rečem, da spadam v povprečje. Težava je v tem, da je velikokrat težko določiti kaj je danes to povprečje. Še pred pedesetimi leti je bil denar potreben za preživetje. Ne za boljši obstoj, za preživetje. Od njega je bilo odvisno s kom se bo kdo poročil, ali bodo otroci imeli kruha in ali bodo lahko odšli v šole. Seveda pišem to kot poslušalka zgodb s podeželja. Mestno življenje je imelo več skrajnosti. Od bogatih ljudi, ki so premogli avto, do tistih ki so od lakote umirali pod mostovi. Danes temu ni več tako. Ljudje ne umirajo od lakote (mišljena je slovenska realnost, ne svetovni problem lakote) in za delovnega človeka je Slovenija socialna država, ki mu omogoča obstoj. Enemu lažji, drugemu težji. Tako je vedno bilo in vedno bo. Moti pa me, da je padlo to dojemanje revščine na tako kritično točko, da ne znamo več občutiti kaj pravzaprav pomeni ta beseda. Je revščina to, da ne moreš v tujino na dopust, medtem ko tvoji sosedi smučajo v Švici? Ali mogoče to, da ne premoreš vikenda na katerega bi se cjazil v kolonah po cestah?... seveda v velikem avtu, ki premore sistem GPS in v katerem lahko mirne volje opustiš pogovor z družino, ker ima itak vsak svoj laptop na katerega tipka... Jah, tako to je. Večina bi rekla, da ni pravično to kazanje na "majhne in neškodljive" slabosti. Z velikimi besedami bi demantirala napisano, v mislih pa že preštevala koliko plače mora privarčevati, da si to lahko privošči. Vam kar jaz povem... poznam ljudi, ki imajo malo in vendar imajo veliko. Klišejsko? Seveda. Ampak oni so srečni, boš ti sploh kdaj?
Moji znanci vsi trdijo, da jim denar ni vladar. Na drugi strani pa imajo za prihodnost začrtane želje, ki nedvoumno kažejo njihov odnos do denarja; velike hiše z bazenom, avte zvenečih blagovnih znamk, počitnice v eksotičnih krajih,...
Torej. Če se vrnem nase. Moj odnos do denarja je povprečen. Mogoče prav zaradi praktičnega duha ne sanjam o močno poglej-me-in-mi-zavidaj avtu, hiši in dobrinah. Seveda bi rada imela funkcionalne reči, ki bi me obkrožale. In estetske. In za te je potrebno imeti tudi denar. Sem pa že vse življenje nekako delovala po principu, da si izberem realen cilj in žrtvujem prihodke, ki bi bili drugače namenjeni nečemu drugemu. In na koncu se mi zgodi, da te žrtve sploh ne občutim kot take. Ne prepovedujem si sanjati, ampak nikoli ne enačim velikost premoženja s srečo. Ker jaz sem srečna!
Ja. Še en moto, ki si ga moram tudi jaz vsake toliko ponoviti "Ni važno vedeti česa nimaš, važno je vedeti česa ne potrebuješ"
In potem nisi žalosten ali jezen ker ne potuješ v tujino, ker nimaš vikenda na Hrvaškem in ker premoreš avto, ki zgolj pelje... zavedaš se, da je bolj pomembno kakovostno preživljanje časa kot vse ostalo. In če smo že bili klišejski; Ali lahko denar kupi zdravje? Ne more ga. Torej... zakaj ne biti včasih vesel zgolj dejstva, da si zdrav. Čisto preprosto.