Vladimir Pavšič- Matej Bor, Črni možje

"Kaj hočejo, mama, ti črni možje?
Zakaj tak hudobno v nas reže?"
"Po Sivko prišli so možje nocoj.
Ne joči, moj sinek. Nič se ne boj."

"Zakaj pa mi z njo? In vrvi na rokah.
Joj, mama, mene tako je strah."
"Veš, Sivki brez nas bilo bi hudo.
Zato za Sivko še nas ženo."

"Potem pa pojmo za njo na vas.
Zakaj smo zavili v sosedov laz?"
"Veš, očka ji trave gre kosit,
da lačna ne bo, ko sine svit."

"Ah, mama, saj ne kosi. Poglej!
Saj jamo koplje! Zakaj? Povej!"
"Veš, vanjo bo vsadil čudno drevo,
ki rdeče rože na njem cveto."

"In ko bom jaz, mama, že velik mož,
bo tam na drevesu že polno rož?"
"Vse polno, moj sinek...a zdaj se privij
sem k meni...ne glej več...zapri oči...”

"In ti boš zaspala? Mamica, boš?"
"Oba bova spala sredi rdečih rož."
"Ne morem zaspati! Mamica! Joj!
Kaj delajo črni možje s teboj?

Zakaj obračajo puške v nas?"
"Ne glej jih, o sinek! Še kratek čas...
potem bo vse prav in vse bo preč,
nihče ne bo mogel nam trem nič več."

In ko je krvavi mesec vstal,
se sinek ničesar več ni bal.
Bilo ni več črnih mož nikjer,
v sosedovem lazu je bil spet mir.