II. Poezija

Vzemi ljubezni moje vse, ljubezen moja,
vse vzemi jih; imaš potem kaj več morda?
Ljubezni moje ne: ta, ki ji ime pristoja,
preden dobil si več, vsa tvoja je bila.

Če torej iz ljubezni zame terjaš zase
mojo ljubezen, to razumem, da ti pride prav;
ravna pa grajevredno ta, ki goljufa se,
s slastjo okušaje, česar sam ne bi rad dal.

Rop ti odpuščam, tat moj ljubi, pa četudi
hočeš vso revščino, ki jo imam, mi vzeti;
in dasiprav, ljubezni ni, mnogo manj hudi
so udarci mržnje, kot ljubezen zna boleti-

milost poletena, ki zlo v dobro spremeniš,
ubij me z mukami, da me le ne mrziš.

Malo manj spodbudna, pa vendar zelo čutna, in na žalost vse prevečkrat spisana v vedno novih verzih in z novimi besedami, zgodba nesrečnih ljubezni.