F kot fantazija in filozofija

Zadnjič mi je prijateljica rekla, da se ji zdi, da se v moji glavi vedno nekaj dogaja. In ko sem na to pomislila sem ugotovila, da imam res bujno domišljijo. Prebujno včasih.
Zame je življenje preprosto lepo. V svojem bistvu je to čudež in ne vem zakaj ljudje potrošijo toliko časa, da so nezadovoljni nad njim. Ves čas se pehajo za boljšim obstojem in na koncu ugotivijo, da jim ga je dobršen del že ušlo. Upam, da se meni to ne bo zgodilo. Svoje poslovne ambicije nikoli ne postavljam na prvo mesto...pravzaprav pod ta pojem štejem stavek "Rada bi imela službo, ki bi mi omogočala čas zase". Temu se nikakor ne morem in nočem odpovedati. Čas, ko ga preživim v čistem egoističnem delovanju; branje, sprehajanje, razvajanje v kopeli, ipd. In tudi čas, ki ga bom nekoč namenila družini bo moral kot podlistek imeti tudi ta čas. Čas zame. Brezkompromisno. In tako se opredeljujem kot človek, ki ni nikoli popolnoma odrastel. Vedno bom malce otroška, včasih tudi otročja... pa kaj! To ne pomeni, da ne sprejemam odgovornosti in da nimam skrbi. Ah, kje pa. Pomembno mi je to, da mi ta življenska filozofija pomaga ohranjati ravno toliko te igrivosti, da se izognem stresu in neutemeljenim skrbem. Pač... situacije, ki marsikomu poslabšajo dan so zame samo izziv. Moram reči, da so za to zaslužni predvsem moji starši. Pri nas doma se vedno nečemu čudimo; čudnemu krompirju, ki ga poberemo, zakladom, ki jih najdemo v predalih, ki niso videli reda že leta, živalcam, ki nas presenetijo s svojim nagonom in nas marsikdaj še česa novega naučijo.
Skratka... ne dovolim si, da bi potlačila svoja čustva z namenom, da izpadem bolj resna, odgovorna ali inteligentna. Če mi je kaj všeč, povem. Če me kaj začudi, se čudim in če česa ne vem, vprašam. Vse to pa mi pomaga, da ohranjam fantazijo v glavi in srcu. In da se mi življenje, kljub vsem težavam, ki jih imam, zdi še vedno preprosto lepo.

Naslednja beseda, ki je pa nikakor ne bi povezali z mano je filozofija (cinično povedano seveda :). Ha...pravzaprav imam zelo tanko mejo, ki ločuje mojo fantazijo z mojo potrebo po filozofiranju. Uhm...če sem odkrita... Ali sploh obstaja ta meja? Najbrž ne. No, zdi se mi, da ni potrebno več besed o tem. Sej, če dobro pomislim... je že tako, da sama pravzaprav ne vem kako moje razglabljanje vpliva na ljudi. Zato... če bi kdo od bralcev rad kaj dodal o tem, da sem zafilozofirana, da sem včasih čudaška in da me ima kljub temu rad (to zadnje je obvezno! :)... evo... oder je tvoj.