G kot gledališče in glasba

Glasba in gledališče. Moji dve veliki ljubezni. Najprej vam bom povedala nekaj o gledališču. Z nastopanjem sem začela v osemletki. Le kdo ne pozna raznih proslav v čast maršalu Titu in vseh komemoracij padlim partizanom? In vsi, ki veste o čem govorim, prav gotovo tudi veste kako so nas tovarišice (učiteljice takrat še niso "obstajale") pridno učile, da moramo kot zavedni pionirčki sodelovati v šolskih predstavah. Branje pesmi, spisov, recitiranje in igranje v igrah. Vse to so spomini, ki so nekaterim ostali v slabem, spet drugim pa dobrem spominu. Sama sem definitivno slednja. Ni bilo predstave v kateri ne bi ponosno sodelovala. Včasih bolj, včasih manj pogumno sem govorila pred množico mamic, očkov, babic in dedkov. Še največkrat pa pred učenci in tovarišicami, ki so nestrpno čakale za odrom z listi v roki, da bi pomagale, če je kaj zaškripalo.
Potem je prišlo leto zatišja. V srednji šoli ni bilo prave ekipe in mentorja, ki bi prevzel to nalogo, da bi pripravil vsaj kako kratko igro. Ko pa se je to zgodilo... uhm...takrat lahko rečem, da sem postala zasvojena. Ko občutiš pravo tremo pred nastopom pred ljudmi, ki niso tam zato ker so s teboj v sorodu... No, takrat se zaveš, da je oder postal tvoja droga. Da ne boš mogel reči ne, ko boš dobil priložnost stopiti nanj. Vlog, ki sem jih odigrala ni bilo mnogo, vse pa sem odigrala z zanosom, ki ga občutijo tisti, ki vejo kaj pomeni gledališče. In ker verjamem, da ste razumeli kaj hočem povedati bom napisala samo še dogodek na katerega imam prav posebno lepe spomine. S priredbo Ionescove farse Stoli (Semiramis, sračka moja) smo nastopili tudi v Koprskem gledališču in Mali Drami v Ljubljani. Tako. Upam, da bom še lahko kdaj nastopala...če pa ne pa tudi dobro... ta zasvojenost je takšna, da te ob mirovanju ne draži z abstinenčnimi krizami.
No zdaj pa pride še tema, ki vam bo razkrila kak čuden tič je ta VesnaG. Glasba. Ker bi bilo malce prenaporno pisati o zvrsteh glasbe, ki jo poslušam je bolje, da napišem to; ne poslušam glasbe, kjer glasbeniki mislijo, da udrihanje po bobnih in mučenje strun električnih kitar, proizvaja poslušljivo glasbo. In pesmi, kjer zaradi prevladujočih instrumentov ne slišim besedil (v to kategorijo zame spadajo npr. Sidharta... in čeprav sem ena izmed redkih, ki se jim to ne zdi ohinsploh najboljši slovenski bend...no, zame niso ohinsploh najboljši slovenski bend).
Vse ostalo mi je v redu. Pravzaprav imam tudi nekakšno delitev, ki se mi zdi realna- ljudje, ki imajo priljubljene skupine in imajo v lasti cd-je z njihovo glasbo in ljudje, ki poslušajo radio kot medij z veliko zvrstmi. Sem radio človek. Če bi preštela vse cd-je, ki jih imam bi stežka prišla na številko 30. Od teh jih večkrat poslušam le približno 10. Vse ostalo je radio. ta pač ponuja vse kar si želim; informativne oddaje, poročila, glasbo, vsega po malo in ravno dovolj. In ker verjamem, da boste presenečeni ko vam napišem svoj okus... tadamm... tukaj so vse moje zvrsti: jazz, blues, rock, narodnozabavna glasba, zborovsko petje, hard rock, soft metal, popularna glasba, slovenska glasba, tipično italijanska glasba (vemo, da ne vejo pet o ničemer drugem kot o ljubezni), opera, 60eta, 70eta, ipd., gospel, hiphop, rap, ...skratka. da bi si lažje predstavljali. V moji cd.teki je cd od Linkin Parkov pa vse do Dean Martina :) Totalni kažin!