J kot jok in jeza

Po štirih dneh Ljubljane sem spet doma. Nekoliko vesela, nekoliko zaskrbljena, nekoliko drugačna... Je že tako, da te ljudje s svojo prisotnostjo slej ko prej spremenijo. In čeprav verjameš, da si neomajen, da si obdobja negotovosti pustil za seboj... se včasih zgodi, da nepomembni dogodki prerastejo svoj okvir in te popeljejo do novih spoznanj. Da nisi več tako prekleto neomajen, in da življenje ne dovoli, da bi reči potekale po tvoji želji. Če bi bilo tako bi bilo dosti manj skrbi in vprašanj. In potemtakem... zakaj ne jokati? Se ne jeziti nanj?
Človek je izgubil občutek za svoje potrebe. Vedno se obrača po principu "sosedovega odnosa". Če bom dobro deloval v okolju, ne kazal svojih čustev in bil neomajen... takrat bo moj sosed zadovoljen. Ne bo imel razlogov, da me obrekuje, sodi ali ovira. Bil bom lep v njegovih očeh in v očeh drugih.
Kaj pa jaz?!? Kaj pa moji občutki?!? Vem...težko je kazati svoja čustva ljudem. Tako postaneš ranljiv, tarča posmeha včasih. Ampak, a ni to pravzaprav moja težava? Ker...zakaj pa me zanima kaj si drugi mislijo o meni? Sem jim mar kaj dolžna? Ne. Me imajo sploh pravico obsojati? Ne. So drugi boljše osebe kot jaz? Ne.
Zatorej... ne počutim se prevarano, če se jočem. In ne počutim se krivo, če se jezim. To so moje pravice in ne bom jih zatajila zato ker je to družbena norma. In če hočemo svobodneje živeti ne potrebujemo več bogastva, več prijateljev ali več ljubezni. Potrebujemo zgolj odločitev, da bomo odkriti do sebe in drugih.
In če že moram spremeniti svoja prepričanja o tem, da sem neomajna in da ne dovolim, da se v mojem življenju razbohoti negotovost... je včasih prav, da ponižno sklonim glavo in vsem priznam; ranljiva sem in trepečem pred prihodnostjo.