Matija

In smo rodili :)

Kako je potekalo?
Tako:
datum carskega reza je bil določen za 9.11.2016 vendar sem že v noči na soboto, 5.11.2016, čutila, da se nekaj dogaja. Ob viziti sem dežurnemu ginekologu povedala, da imam popadke. Sestre so nejeverno pripeljale CTG in me priključile nanj in...glej ga zlomka... samo stalaktiti in stalagniti na izpisku.
Razumem njihovo zaprepadenost. Konec koncev se nisem zvijala v porodnih popadkih kot večina žensk. In prav to je privedlo do tega, da mi je v naslednjih nekaj urah vprašanje "Kako pa vi čutite popadke?", zastavilo ničkoliko zdravstvenega osebja.
Naj torej (če bo komu kdaj koristilo) razložim, da osebno bolečine nisem čutila v spodnjem delu trebuha, ampak ob straneh. Hkrati s popadki pa sem čutila tudi kot bi se mi kdo vsedel na prsni koš in me pričel daviti za vrat. Ko je popadek popustil so popustili tudi ti občutki.

No, ginekolog je ugotovil, da sicer maternični vrat ni odprt, da pa bo vseeno potrebno rodit.

Najprej mi je sicer predpisal tableto, ki naj bi umirila popadke in mi razložil, da bi poskušali prestavit porod vsaj na ponedeljek, ko bo več osebja, vendar se je vse skupaj že začelo in poti nazaj ni bilo.

Ko je prišel pogledat CTG, ki so ga posneli po kosilu, sem mu rekla, da popadki sicer so, da pa niso še za rodit. Pa me pogleda, se široko nasmeje in reče "O so, so. Rodili bomo čez eno uro."

Ker so hkrati s tem stavkom sestre že začele premikat mojo posteljo do porodne sobe, nisem imela časa, da bi sploh poklicala B-ja.
Ubožček se je k meni odpravljal na obisk in ob prihodu naletel na medicinsko sestro, ki mu je rekla "Vesne ni več tukaj, je gor, v porodni. Spakirajte njene stvari in pojdite gor, pozvonite pri vratih"
Si predstavljate ta šok?
Še zjutraj sem mu zatrjevala, da se sicer nekaj dogaja, da pa ginekolog pravi, da bomo naredili carski rez v ponedeljek, če že ne v sredo. In ob 16.29 je že bil oče.

Sama sem zelo vesela, da se je vse zgodilo prej. Otrok, to sem že vedela, je bil donošen. Jaz, kot mama, pa sem bila blagoslovljena s popadki in nenačrtovanostjo dogodka, ki nas je vse razveselil. Če bi rodila v sredo vsega tega ne bi bilo.

Torej, gremo rodit.
Od doma je prišel še glavni ginekolog in zasedba je bila popolna.
V porodni sobi so me najprej obrili, in mi vstavili kateter. V žilo mi je že ure tekla infuzija, na CTG pa sem tako in tako bila abonirana.
Prišla je anesteziologinja in mi razložila, da bom imela popolno anestezijo, da mi pa morajo, zaradi kosila, izčrpati želodec z nazogastrično sondo. Informacija, ki me je najmanj od vsega razveselila. Žal mi nihče ni, najbrž zaradi tega, ker so vsi mislili, da danes ne bo dan poroda, rekel da naj ne jem kosila.
In tako se je začela kalvarija. Odpeljali so me v operacijsko dvorano, B- pa je ostal v porodni sobi. Tam so mi neuspešno poskušali vstavit sondo skozi nos, kar je zelo bolelo. Po 15. minutah poskusov in solza, ki so zaradi bolečin in refleksov tekle po mojih licih, so obupali in rekli, da mi bodo to opravili kar med anestezijo preko požiralnika. Zavedam se, da so se bali predolge anestezije, vendar se mi zdi tudi nelogično, da smo se tam mučili četrt ure, ko pa je bilo kar hitro vidno, da moj nos nima takih krivin, ki bi dopuščale vnos precej debele cevke skozenj.
Ampak ok. Za otroka sem bila pripravljena potrpeti to in še več.
Prestavili so me na operacijsko mizo in pričeli s pripravami. Anesteziologinja je rekla "Globoko vdihnite Vesna... in čez 45 minut še "Vesna, zbudite se. Končali smo. Vse je šlo v redu." Vmes pa, kakopak, zame popolna tema.
Za B-ja pa pestovanje prvorojenca.
Rekel mi je, da je že po 15. minutah slišal njegov prvi jok.
In moram priznati, da sem tudi sama potočila nekaj solz ob spoznanju, da sva starša zdravemu dečku, ki sva ga poimenovala Matija.

Matija je sicer bil precej lahek (2455 kg), vendar nič majhen (48 cm). Sedaj se pridno dojimo in stekleničkamo (ker se mora porediti mu moramo dodajati nekaj mleka) in uživamo kot tričlanska družina.
In ker se bo naš pobič kmalu zbudil in zahteval pozornost naj dodam postu le še nekaj slik.