R kot roke

...Con le mani tu puoi. Dire di si.
Far provare nuove sensazioni,Farsi trasportare dalle emozioni!
E un incontro di mani, Questo amore. Con le mani se vuoi puoi, Dirmi di si...

...Z rokami lahko rečeš ja, vzbudiš nova čustva, pustiš se popeljati na novih občutkih. To je srečanje rok, ta ljubezen. Z rokami, če hočeš, mi lahko rečeš ja...

V svojih postih ponavadi pišem v nesnovnih rečeh. Res je, da sem vam že ponudila v pokušino bonbone, cvetice, čokolado ipd. Več pa je napisanega o mojih občutkih, dejanjih in mislih. Zato vam danes spet ponujam nekaj zelo konkretnega. Roke.
Všeč so mi lepe moške roke. Seveda, da so mi všeč tudi ženske. Ampak pri ženskah je veliko povezano s prestižem, če jih ima, ali ne. Medtem, ko se običajni moški (izpuščam tiste, ki hodijo na manikure :) tega svojega mogočnega orožja, sploh ne zavedajo.
No, seveda moram pisati v prvi osebi ednine. Zatorej moram reči; NAME naredijo močen vtis take roke. Velike in lepe. Take, da zbujajo zaupanje in lahko objamejo moje majhne in "čudne" (milo rečeno :) in jih močno stiskajo. Take, ki primejo moj obraz in ga pridržijo. V tem občutku, da ima nekdo tako moč nad tabo je nekaj primarnega. Igra, ki se jo igramo spoli. Moški kot lovec in ženska kot plen. Koneckoncev si, drage moje ženske prijateljice, moramo priznati, da imamo lahko sila močen in neomajen karakter...pa nam je še vedno toplo pri srcu, ko nas nekdo poboža. Ko začutimo toplino, ki veje iz rok.
Zato... Z rokami, če hočeš, mi lahko rečeš ja...;)

Novičke pred odhodom

Tako. Moj prijatelj Šandor (partizansko ime K0ZMiK Al Neki :) je dober fotograf. Vsi pa vemo, da ni vse v tistemu, ki slika, ampak tudi v modelu. In ker sem bila pred kratkim nevede včlanjena v Fun Club Ježkov vam prilagam slikco, ki jo je naredil Šandor. Taadammm... Identiteta ježka ni znana (no, edino če fotograf ve njegovo ime) ampak jasno je razvidno, da je tale stvarca hudo hudomušna :) In mi imamo take radi :)



klikni na sliko za galerijo

In ker vem, da bo Šandor zanalašč pozabil na naslednja dejstva, jih bom kar napisala na blog, da boste vsi priče :)
- ko bo (s pomočjo mojega namiga) dobil glavno nagrado za fotografijo v revijo Geo mi mora plačati sladoled
- slikati mora še močerada, ki mora biti rumeno-črn...vse ostale variante se ne skladajo s celostno podobo mojega bloga. In če mu to uspe dobi sladoled od mene.

Tako. Sam je rekel, da mu ni nerodno če napišem kaj o njem. Zdej pa ima! :)
Ker pa se mi zdaj mudi v Ljubljano bom počasi zaključila. Ne vem kdaj bom lahko kaj novega poblogala. Res pa je, da bom zdej nekaj časa v Ljubljani in nikar se mi ne skrivajte... ku vas bom itak našla in vam tako dolgo časa morila, da boste mogli it na kafe z mano. Je že tako... so prijatelji, in Vesne :)

Vsem lep pozdrav in ne delajte preveč, da ne bo slovenska vlada čudno gledala, ko bo ugotavljala BDP :)

P kot prijatelji in petje

Dve zelo pomembni stvari v mojem življenju. Moji prijatelji me vsakič znova nečesa novega naučijo. Medtem, ko jih spoznavam in razmišljam o njih, o njihovih dejanjih, življenjih.. rastem tudi sama. Postajam boljša oseba. In včasih mi je res žal, da jim tega ne rečem. Da jim ne povem kaj vse mi dajejo in kaj so me naučili. No, upam da jim to vsaj kdaj pa kdaj pokažem z dejanji. Hvala vsem skupaj in prav vsakemu posebej! Bodite še naprej tako potrpežljivi in širokosrčni, in ...imejte me radi :)

...seveda pa... Če bi večkrat pela pred svojimi prijatelji bi (kljub temu, da me imajo radi) bilo to število znatno manjše :D Ampak...večina jih je korajžno preživela moje petje in z nekaterimi smo celo skupaj peli, prepevali, krulili in cvilili, in vse kar je bilo podobno (ehm...niti ne:) petju.
No, sama rada pojem. Ne, ne pojem pod tušem (tam se pač tuširam), pojem pa medtem ko uživam v kadi. Za to se srčno zahvaljujem svojima cimrama, ki;
1. ali imata zelo veliko potrpljenja,
2. sta popolnoma gluhi ali
3. imata zelo debele čepe za ušesa.
V vseh primerih mi je dovoljeno, da pojem. In to mi zelo veliko pomeni. Zdej... za vse, ki tega ne veste (in zdej boste padli na rit:) leta 1995 sem nastopila v oddaji Karaoke na TV. Pela sem pesem Poslednji vlak in bolj klavrno zaključila svoj nastop :) No, ampak bilo mi je všeč. Žal publiki malo manj :) Kakorkoli... nisem bila prav za v smeti in tako lahko mirne vesti hodim s pokončno držo po svetu. Pa to še celo povem :)
Drugače pa imam tako mnenje "Kdor poje slabo ne misli". In če preverite pod črko G boste prebrali, da res nisem nek jaki muzikolog. Sem pa preprosto vesela jaz. In zato tudi pojem. Vedno in zmeraj, skozi, in še kar naprej :)

Jaz v ASTROLOŠKEM pogledu :)

SONCE v znamenju Device

Ljudje Device so pridni, vestni, prakticni, inteligentni in organizirani. So tudi zelo metodicni in ucinkoviti. Uzivajo v poslih, ki zahtevajo rutino in ukvarjanje s podrobnostmi in stevilkami. Prav tako jih veliko najdemo med pisatelji, novinarji in publicisti, ker imajo izreden smisel za kriticnost, analizo in raziskovanje. So preracunljivi in na videz hladni in zadrzani. Vecno so obremenjeni s skrbmi in so zaradi tega nesprosceni ali tecni in godrnjavi. Zelo tezko jim je ustreci. Pedantni so, vcasih zelo dlakocepski.
Prevec razmisljanja, premalo sproscenosti
Razvijati bi morali samozavest, sproscenost, spontanost, neznost, zaupanje in vero, otresti pa bi se morali nenehnega ukvarjanja s skrbmi, pretirane kriticnosti in analiticnosti; se posebej na ljubezenskem podrocju - bolj bodo secirali in analizirali, manj jim bo ostalo. Veckrat naj si vzamejo cas zase in za umiritev, pustijo naj vse, kar jih obremenjuje - skratka, dojamejo naj, da ne nosijo sveta na ramenih. Device skrbijo za svoje zdravje (nekatere celo prevec, kar lahko vodi v hipohondrijo) in so pripravljene dosti delati na sebi. Medicina, zdravje in kemija so tudi podrocja, ki jih nadvse privlacijo.
Device so skromne in znajo delati cudeze iz nica. Zaradi vecne nervoze in zaskrbljenosti imajo ponavadi prebavne tezave. Pogosto jih izdajo zivci. Devica najbolj potrebuje umiritev, vero in zaupanje.

ASCENDENT v znamenju Device

To je clovek, ki se najbolje izrazi skozi delo; prek necesa, kar ima materialen in fizicen smisel. Zato nenehno pospravlja, se ukvarja z vec posli naenkrat, resuje krizanke, siva - skratka, njegov razum in tudi in predvsem roke morajo biti ves cas zaposleni z ustvarjanjem necesa konstruktivnega, popolnejsega, boljsega. Nikoli ni resnicno zadovoljen z opravljenim delom in zdi se mu, da nikakor ne more doseci pravega priznanja in dobicka.
Urejen, discipliniran, kriticen
To je skrbno urejen in organiziran clovek, kar se odraza tako na njegovem zunanjem videzu kot v njegovi pisarni in seveda domu. Je metodicen, nemalokrat dlakocepski in se v mislih prav rad ukvarja s popolnoma nepomebnimi tezavami, jih napihne in si tako ustvarja velikanske ovire na poti k cilju. Je pa zato vedno sposoben iz starega narediti nekaj novega, se boljsega in se popolnejsega. Rad skrbi za osebno higieno. Uziva zdravo hrano in v celoti lepo skrbi za svoje telo. Vedno opazuje svojo okolico, ceprav je zelo zadrzan. Druge analizira in kritizira obenem, vendar pa isto pocne tudi, preden in ko sam stopa v akcijo. Je mladostnega videza in je zelo fotogenicen. Sposoben je opaziti tuje slabosti in jih obrniti sebi v prid.

LUNA v znamenju Dvojckov

Ti ljudje so v vsakdanjem zivljenju zelo spremenljivi in prilagodljivi, cesto se ukvarjajo z vec posli (ali vsaj z dvema) hkrati. Zelo so dojemljivi in sprejemljivi za nove ideje, bistri so, hitrega in jasnega uma. Imajo izredno sposobnost abstraktnega razmisljanja. So dobri govorniki in trgovci, ker so zelo prepricljivi, imajo velik besedni zaklad in prirojen govorniski dar. Vsako stvar so sposobni izraziti na veliko razlicnih nacinov na vec razlicnih podrocjih. Sposobni so z besedami zakrivati dejansko stanje, zato jih cesto ujamemo pri manjsih besednih ukanah. So pa tudi zelo muhasti in se hitro navelicajo zacetih stvari.
Za romantiko nimajo casa
Vcasih so povrsni, ker so tako hitri in razprsenega razmisljanja in delovanja. Nagnjeni so k sklepanju trenutnih in cesto tudi kratkotrajnih intimnih kontaktov. Imajo zelo spretne roke in so ponavadi zelo nadarjeni za slikanje in arhitekturo ali pisanje, tuje jezike in glasbo. Pretirano hitijo skozi zivljenje, razvijajo naj umirjenost in sposobnost izrazanja. Imajo zelo dober posluh in se cesto ukvarjajo z glasbo, kar je zelo priporocljivo zanje. Nagnjeni so k nervozi in imajo obcutljiv zelodec. Imajo izredno dobro razvit voh in obcutljiva pljuca, zato naj se skusajo izogibati kajenju. Ponavadi se dobro znajdejo v prometu, kljub temu, da so v glavnem hitri in vcasih tudi zivcni vozniki.
************************************
2 kratno isto znamenje... kažin vam povem, čisti kažin...:))

O kot optimizem

VesnaG= 80% optimistična, 15% pesimistična in 5% žirafasta. Razumete? Poglejte si sliko :)


To sva jaz in moja žirafa Rafaela.

N kot neposrednost

Prijatelj Š je predlagal N kot nadležna, prijatelj B bi pa verjetno dodal še nebodijotreba :) In ker vem, da tako grozna pa spet nisem (prosim, da se na to resnico vzdržite komentarjev :) bom napisala nekaj o neposrednosti. Včasih bi bilo boljše, da bi je ne poznala, te besede. Vse prevečkrat se znajdem v situacijah, ko povem (brez pretiranega premišljevanja) reči, za katere se kasneje izkaže, da niso bile "primerne". Pa ne, da bi bile napačne. To ne. Ampak že dejstvo, da moja neposrednost koga prizadane, ga spravi v slabo razpoloženje ali se počuti ogroženega, mi ni pogodu. Za vsakič, ko ste kaj od tega občutili, se oprvičujem. Moram se vsaj malce naučiti brzdati možgane in jezik... tako hipno povezane... in tudi tega, da premislim situacijo preden kaj izustim. No, dokler mi pa to ne bo uspelo bom pa imela zgolj prave prijatelje in znance. Ker medkategorije, opažam, ne prenesejo besedne direktnosti. Sama pa nimam ne energije, ne želje, da bi se obremenjevala z ljudmi, ki imajo o odkritosti svojstveno mnenje. In če bi izbirala še nekaj priljubljenih besed, ki se pričnejo s črko N bi nedvomno dodala še nostalgičnost, neurje, noč, neprilagodljivost in neučakanost.... Vse to sem jaz :)

Vladimir Pavšič- Matej Bor, Črni možje

"Kaj hočejo, mama, ti črni možje?
Zakaj tak hudobno v nas reže?"
"Po Sivko prišli so možje nocoj.
Ne joči, moj sinek. Nič se ne boj."

"Zakaj pa mi z njo? In vrvi na rokah.
Joj, mama, mene tako je strah."
"Veš, Sivki brez nas bilo bi hudo.
Zato za Sivko še nas ženo."

"Potem pa pojmo za njo na vas.
Zakaj smo zavili v sosedov laz?"
"Veš, očka ji trave gre kosit,
da lačna ne bo, ko sine svit."

"Ah, mama, saj ne kosi. Poglej!
Saj jamo koplje! Zakaj? Povej!"
"Veš, vanjo bo vsadil čudno drevo,
ki rdeče rože na njem cveto."

"In ko bom jaz, mama, že velik mož,
bo tam na drevesu že polno rož?"
"Vse polno, moj sinek...a zdaj se privij
sem k meni...ne glej več...zapri oči...”

"In ti boš zaspala? Mamica, boš?"
"Oba bova spala sredi rdečih rož."
"Ne morem zaspati! Mamica! Joj!
Kaj delajo črni možje s teboj?

Zakaj obračajo puške v nas?"
"Ne glej jih, o sinek! Še kratek čas...
potem bo vse prav in vse bo preč,
nihče ne bo mogel nam trem nič več."

In ko je krvavi mesec vstal,
se sinek ničesar več ni bal.
Bilo ni več črnih mož nikjer,
v sosedovem lazu je bil spet mir.

M kot mačka

Kot otrok sem imela rada pse. Doma smo sicer imeli tudi mačke ampak kategorično mi niso bile tako pri srcu kot psi. No, in ker naenkrat nismo več želeli imeti psa sta nam kot domači živali ostali le mački. No, seveda...poleg ostalih "družbeno koristnih" živali. In takrat sem začela spoznavat kako kompleksna bitja so pravzaprav mačke. Zdej... tisti, ki ste izrazito kužkoljubni najbrž vam naslednje besede ne bodo ravno pri srcu. Ampak tako je. Moje spoznavanje teh dveh živali me je privedlo do zaključka, da imam rajši, veliko rajši mačke. O psih pravijo, da so človekov najboljši prijatelj. Vse lepo in prav. Ampak nikoli ne bi mogla pristat na takšno prijateljstvo kjer eden od prijatelj prenaša prav vse. Mislim... pes velikokrat ostane pri gospodarju ne glede na to kako ta z njim ravna. Še vedno bo imel v očeh tisto brezpogojno vdanost do svojega gospodarja. Mačke pa niso take. Svojeglave so. Imajo neko svojo filozofijo, ki jih ne priklene na določeno hišo. Če dobijo pri sosedu več hrane, se bodo pač preselile h njemu. Ja, lahko bi rekli, da so potuhnjene. Ampak ravno to jih približa ljudem. Ta svojeglavost in brezkompromisnost. Zatorej... rada imam svoji mački, ki z menoj poslušata poezijo, me spodbujata kadar občutita, da nisem razpoložena in mi dasta jasno vedet kdaj jima ni do našega prijateljstva.

No, še nekaj. Pod črko M sem prijatelju B-ju dolžna še eno pojasnilo... M kot mmhmmm. Ti že veš :)

L kot... ehm... lepota

Vem, vem. Vsi bi napisali ljubezen. Ma o tej, moji dragi, res ni potrebno trošit besed. Vsi smo jo doživeli. Srečno, nesrečno. Nekateri ste zaljubljeni, drugi ne, nekateri v iskanju, drugi spet ne. Za mene pa itak veste... jaz sem vedno zaljubljena :). V srcu nosim sonce, oblake, morje... Vsaj te ljubezni me ne bodo nikoli pustile na cedilu. Bolj klavrna tolažba, ampak vsaj nekaj je. No, pa pustimo to besedičenje ob strani in preidimo na črko L. Lepota. No, seveda bo zvenelo stereotipno...mislim... za vas, ki vas poznam. Ostali pa, ki razmišljajo drugače, pa mi pravzaprav zbujajo pomilovanje. Lepota pač ni "vrlina", ki bi trajala večno in če se odločate zgolj zanjo boste slej ko prej razočarani. Nasprotno pa idelali lepote so. Vsakih nekaj desetletij se sicer spremenijo. Vendar bo vedno nek videz, ki bo veljal za popoln in katerega si bodo ljudje želeli. Trenutno baje niso več v modi platinaste blondinke (sej vem dragi moški bralci... tudi jaz sem zmedena... platinasto plava, pepelnato, naravno, blond, zlato,..obstaja celo že barva rdeče blond). No kot rečeno. V skrajnost blond lasje niso več "in". Sedaj je modno biti rjavolaska, seveda... Če pa se vstavimo pri dolžini pa moramo reči, da se le te ne spreminjajo tako korenito kot se druge modne muhe. Ženstveno je imeti dolge lase in, priznajmo si, moški pač raje pogledajo dolgolaske. Je že tako. Pa da ne bomo pristranski. Ni dolgo nazaj, ko je bilo za moške zapovedana kratka, obrita frizura, pa sper razmršeni stil, pa da ne govorimo o Becham "petelinčku". Žalostno. Vse to me žalosti. Imam občutek, da se pravzaprav nihče več ne vpraša kaj paše njemu. Tipografiji obraza, počutju in...zakaj pa ne... karakterju. No. tudi jaz sem bila dolgolaska (he he... tega pa sigurno niste vedeli) in sem se ob vstopu v srednjo šolo iz frizure kjer so lasje segali do riti ostrigla na fantka. Občutek je bil grozen. En dan :).. Takoj pa sem spoznala, da sem s krajšo frizuro bolj jaz. Ker pač...nimam želje, živcev in časa, da bi si urejala dolge lase. In seveda... moj karakter je daleč predivji, da bi po svetu marširala v blond kodrih. Ker to nisem in nikoli ne bi mogla biti jaz. No, in kot sem v enem od prejšnjih blogov napisala- sedaj sem rdečelaska. In počutim se prav sexy.
Seveda pa so ideali še bolj kot na obraz usmerjeni na telo. Mah... mislim, da tu ni kaj dodat. Sto krat napisano in sto krat ponovljeno. Zato ne bom pisala o očitnih rečeh.
In če zgolj napišem nekaj o sebi:
mere- daleč od idealnih,
smernice, ki se jih držim- vsakič nove in vsakič moje,
...in kako se počutim? L kot lepa ;)

K kot kava

Odprem kafetiero za espresso. Na levo odložim filter. Z desno roko odprem vodo in nalijem v spodnji kotliček vodo, odlijem malo... vedno isto...vedno za pol kozarčka preveč vode ... Dam filter noter in se pomaknem h štedilniku. V filter dam kavo, dve žlički in ščepec. Vzamem zgornji del kafetiere in zaprem... dva zavoja in zaprto je. Dam na rob plošče na štedilniku in zavrtim gumb. Grem do okna... spet je sivo vreme, pomislim. Odmaknem malce zaveso in pogledam h Boštjanovim. Še vsi spijo. Mislim, da sem ugledala njihovo belo mačko... Všeč so mi hladilniki, ki imajo gor zgodbe. Z malimi magnetki pritrjene razglednice iz počitnic, slike otrok, listek od trgovine, sporočila za sostanovalce... Rada bi nekoč imela tak hladilnik. V ozadju zaslišim brbotanje. Kava je že skoraj pripravljena. Vrnem se h štedilniku, ga ugasnem in počakam. Močno vdihnem. Ta vonj kave... moje jutro. Nalijem si jo v skodelico ... in začnem dan.

Partizanski Dnevnik, ponedeljek 18. septembra 1944

**********************************************************************
RSJ, 16. sept 1944: Vojno poročilo vrhovnega štaba NOV in POJ:
Edinice naše XXVI.divizije so z brodovjem NOV izvršile izkrcanje na srednje dalmatinskih otokih. Po 4 devnih bojih so osvobodile otoke: Korčulo, Mljet, Hvar in Brač z mesti Supetar, Milna, Bol, Hvar, Stari grad, Jelsa, Korčula, Nerešič in Korito. Sovražnik je utrpel velike izgube. Naše edinice so zajele velik plen. S tem je prekinjena še ta važna pot za prevoz nemških čet z Balkana. Nadaljuje se s čiščenjem ostalih dalmatinskih otokov. ***V Slavoniji so naše edinice zavzele Pakrac in Lipnik. Ubitih je bilo 300, ujetih pa 400 sovražnikov. Zaplenjen je bil ogromni vojni plen, med katerimi je 12 topov. ***Pri zavzetju mesta Cazin je bila popolnoma likvidirana V. ustaška bojna. Med vojnim plenom sta dve havbici, 13 strojnic in 200 pušk. Na komunikaciji Bihač-Knin je več sovražnih oporišč v naših rokah. Na progi Zagreb-Karlovac sta bili likvidirani sovražni oporišči Brezovica in Remetak. Iz Zagreba je prešlo na našo stran170 domobrancev in 6 oficirjev z 9 kamioni in 2 luksuznima avtomobiloma. ***V vzhodni Bosni je bil zavzet Zvornik, Drinjača, Kladanj, Modrinjič in Zlatnica. ***V Srbiji so v teku srdite borbe z močnimi nemškimi silami pri Leskovcu. Jugovzhodno od Valjeva je bila razbita močna sovražna kolona. Sovražnik je imel 70 mrtvih in 80 ranjenih. Pri napadu na sovražno kolono na sektorju Užice-Višegrad je bilo 400 sovražnikov vrženih iz stroja. ***V Sremu so prešle na našo stran: letalska in šoferska šola, 29.posadna in 185.artiljerijska grupa ter deli 7.posadnega in 3.lovskega zadruga.
*********************************************************************
Prepisano iz glasila osvobodilne fronte za primorsko in gorenjsko. Partizanski Dnevnik, ponedeljek 18. septembra 1944
*********************************************************************
Nočem bit Jugo nostalgična, še manj budit razmišljanje o nestrpnosti in čem podobnem. Ko pa sem imela to glasilo v roki se mi je zdelo vredno, da eno od novičk delim tudi z vami. Pomislila sem na vznesenost in veselje, ki so jo morali občutiti partizani ob prebiranju taiste novice pred 62. leti. Kmalu teh, ki so preživeli to vojno ne bo več. Mi pa bomo še vedno živeli na zemlji, ki so nam jo izbojevali. Slava jim.

Priznati skrivnost

Še malo osebnih izpovedi in življenjskih filozofij vam bom privoščila. Ne bo vas ubilo upam :) Torej... ko se človek razgali pred sočlovekom je po mojem mnenju to največ kar mu lahko da. Ves balast, ki je predstavljen zgolj v lepem videzu vse naenkrat postane nepomemben. Pomembno je to, da oseba premaga lastne strahove in ponudi iskrenost na pladnju... Da tako da možnost prijatelju, da se odloči kako bo deloval naprej. Če bo še vlagal v odnos, bo zbežal, bo sprejel izziv... Vse te možnosti dobi človek le takrat, ko spozna človeka v celoti. Z dobrimi in slabimi platmi.
V življenju nas spremlja različna usoda. Nekaterim je bolj, drugim manj prizanesljiva. Vi, moji prijatelji, ki me poznate veste o čem govorim. Ostali pa naj to berejo kot eno od bloganj :). No, včeraj sem odvrgla velikansko breme. Povedala sem svojo največjo skrivnost. In zanimivo. Negotovost se je pojavila v valovih, butnilo je v mene in spet izginilo. Ko pa sem umirila misli in srce se mi je postalo kristalno jasno, da si zaslužim srečo le, če sem odkrita. Pa četudi sem morala povedat nekaj, za kar sem mislila, da je tako grozno, da ni potrebno vedeti nikomu. Pač... življenje gre naprej. Sedaj sem pravzaprav srečnejša, pa bolj žalostna, pa spet razbremenjena, pa spet zamišljena... Vesna pač :). Ne vem kako je tistemu, ki je mojo skrivnost izvedel. Najbrž težko, najbrž je prestrašen...in mogoče bo to spremenilo najin odnos. Ne vem. Vem pa, da se lahko polno in brez predsodkov dajem le tako, da se razgalim. Pa čeprav je boleče in čeprav to spreminja reči.

Ok, dosti zdej o tem. Brez skrbi. Ne bom postala depresivična :) To je pač moje življenje in ga ne morem spremeniti. Še veliko bo takih nizkih udarcev, ki mi bodo zarezali srce. In spremembe, ki se pojavljajo v odnosih med ljudmi, med mojimi prijatelji in mano...no, sej pravim... zakaj si sploh želim novih prijateljev, če jim potem moram praviti take reči, ki jih oddaljijo od mene? Ne bi blo boljše, da se držim vas, "ta preverjenih"? :) Mah... no sej...ni enoznačnega odgovora. Gremo gledat na svet s svetle plati, ta temna nas še prehitro zagrne.

Kar nas ne ubije nas krepi

Bedarija! Kar nas ne ubije nas po preprosti logiki vsaj rani...Torej zakaj si sploh želeti to?...sej vem... v svojih blogih vedno postavljam vprašanja, ki ne terjajo odgovorov. Z njimi želim le potencirat svoje besede, da izpostavim bistvo napisanega. No, v tem postu pišem o tem, da ... ma kaj pa vem. Pustimo pravzaprav moje namere. Lahko le napišem o tem, da so reki mišljeni zgolj kot tolažba za preprostejše skrbi. Saj vem, da to veste... Ampak vseeno ni pametno v trenutku (pretiranega) optimizma slikat lepših slik, kot vemo, da bodo dejansko nastale. Je že tako, da nas izkušnje učijo o tem, mi pa slabše kot osli rinemo še kar na led. In evo... še en rek samo za vas :)

II. Poezija

Vzemi ljubezni moje vse, ljubezen moja,
vse vzemi jih; imaš potem kaj več morda?
Ljubezni moje ne: ta, ki ji ime pristoja,
preden dobil si več, vsa tvoja je bila.

Če torej iz ljubezni zame terjaš zase
mojo ljubezen, to razumem, da ti pride prav;
ravna pa grajevredno ta, ki goljufa se,
s slastjo okušaje, česar sam ne bi rad dal.

Rop ti odpuščam, tat moj ljubi, pa četudi
hočeš vso revščino, ki jo imam, mi vzeti;
in dasiprav, ljubezni ni, mnogo manj hudi
so udarci mržnje, kot ljubezen zna boleti-

milost poletena, ki zlo v dobro spremeniš,
ubij me z mukami, da me le ne mrziš.

Malo manj spodbudna, pa vendar zelo čutna, in na žalost vse prevečkrat spisana v vedno novih verzih in z novimi besedami, zgodba nesrečnih ljubezni.

J kot jok in jeza

Po štirih dneh Ljubljane sem spet doma. Nekoliko vesela, nekoliko zaskrbljena, nekoliko drugačna... Je že tako, da te ljudje s svojo prisotnostjo slej ko prej spremenijo. In čeprav verjameš, da si neomajen, da si obdobja negotovosti pustil za seboj... se včasih zgodi, da nepomembni dogodki prerastejo svoj okvir in te popeljejo do novih spoznanj. Da nisi več tako prekleto neomajen, in da življenje ne dovoli, da bi reči potekale po tvoji želji. Če bi bilo tako bi bilo dosti manj skrbi in vprašanj. In potemtakem... zakaj ne jokati? Se ne jeziti nanj?
Človek je izgubil občutek za svoje potrebe. Vedno se obrača po principu "sosedovega odnosa". Če bom dobro deloval v okolju, ne kazal svojih čustev in bil neomajen... takrat bo moj sosed zadovoljen. Ne bo imel razlogov, da me obrekuje, sodi ali ovira. Bil bom lep v njegovih očeh in v očeh drugih.
Kaj pa jaz?!? Kaj pa moji občutki?!? Vem...težko je kazati svoja čustva ljudem. Tako postaneš ranljiv, tarča posmeha včasih. Ampak, a ni to pravzaprav moja težava? Ker...zakaj pa me zanima kaj si drugi mislijo o meni? Sem jim mar kaj dolžna? Ne. Me imajo sploh pravico obsojati? Ne. So drugi boljše osebe kot jaz? Ne.
Zatorej... ne počutim se prevarano, če se jočem. In ne počutim se krivo, če se jezim. To so moje pravice in ne bom jih zatajila zato ker je to družbena norma. In če hočemo svobodneje živeti ne potrebujemo več bogastva, več prijateljev ali več ljubezni. Potrebujemo zgolj odločitev, da bomo odkriti do sebe in drugih.
In če že moram spremeniti svoja prepričanja o tem, da sem neomajna in da ne dovolim, da se v mojem življenju razbohoti negotovost... je včasih prav, da ponižno sklonim glavo in vsem priznam; ranljiva sem in trepečem pred prihodnostjo.

Surprajz za paradajz (rima je češnjica na smetani)

... Ker vem, da ni danes na tržišču za najt dobro robo, sem si rekla, da pač moram kaj poblogat, da boste imeli, ne samo dobro, nartabuljšo robo :D No, ta Ljubljana mi dobro dene in večino kav sem v dveh dneh uredila...mislim... končno sem šla na dolgo obljubljene kafete in poklepetala s prijateljicami. Ostalo nič novega... No, ok... nassspidirana sem... ehm, sem rekla, da nič novega :)

Ma, to bi blo lahko to. Zdej pa res... uživajte v moji odsotnosti in mi kljub temu večajte statistiko ogledov bloga. Prošnja? Njah...UKAZ :)

Vedno takšna ku sem vedno jaz vedno

I kot inspiracija

In ker je trenutno nimam... je to to.
No vseeno pa lahko povem par novih o meni:
- spet sem rdečelaska... jeee
- konec meseca dobim novo prevozno sredstvo..., ki ni avto in ne gre na akumulatorje... (kdo ugane ;), zanj bom plačala okoli 130.000 sit. Bo črne barve in popolnoma vodoodporen... skratka... raje plačam to ceno kot imet kasneje težave za "ta eno-uko-iz-glave dragega"
- jutri grem v Ljubljano in če me kdo pogreša naj me pokliče za kakšen kafe
- službe še nimam... jeee :(
- mozolje pa ja...spet :)

Tako. Toliko o meni. Ker ne vem koliko se mi bo dalo hodit v knjižnico, da napišem blog je velika verjetnost, da bo zdaj sameval do kakšnega ponedeljka, ali še dalj. Vem, da bo to za vas, moji najzvestejši bralci, skrajno nevzdržno dolgo obdobje ;) ...
Ampak obljubim, da bom, ko se vrnem, napisala še veliko zanimivega. Ehm... ker jaz pač pišem zanimivo :)

Do takrat se mejte lepo lepo in me pogrešajte močno močno.

H kot hrček

Nekoč sem zasledila tole zgodbico, ki mi je ostala v spominu. Zdej... da bi izzvenelo dokaj normalno bi mogla napisat, da sem jo brala kot otrok. Pa je nisem :D Brala sem jo kot odrasla, resna oseba (pa ja de Vesna :) in vedno , ko pomislim nanjo mi je smešna. Danes jo pišem pod črko H, saj razne hrane, hudomušnosti (beseda, ki mi je zelo pri srcu.. tako hudomušno zveni :) in hinavščine... no, vse to popolnoma izvodeni, če napišem nekaj o hrčku.

Pravzaprav v zgodbi nastopa hrčica. In ker ji ne vem točnega imena ji bom rekla kar hrčica Mili. No, hrčica Mili je živela v neki zelo veliki hiši in sama je bila zelo zadovoljna, da so v tej veliki hiši premogli tako zelo veliko denarja, da je imela zelo veliko kletko. Po tej kletki se je vsak dan zelo rada špancirala, se v desnem kotu blizu stene zelo temeljito umivala, v levem kotu blizu stene spala, ves ostali prostor pa je razdelila po potrebi. Hrano so ji dajali v zelo prikupno stekleno posodico. In ker je bila hrčica Mili zelo pridna hrčica je vedno vse pojedla. Zraven kletke pa je visel tudi kolendar (ehm... Š ne vsajaj se ker nisem napisala koledar, hvala :). In minevali so tedni. Nekega dne pa je naša zelo pridna hrčica Mili videla, da si njena majhna lastnica pripravlja obleko... zelo čudno obleko. In hrčici Mili se je to zdelo zelo čudno. Zelo dobro je pogledala na kolendar in videla, da se zelo hitro bliža pust. Zelo jo je zaskrbelo: "Ojoj. Pust je že skoraj tu, jaz pa še nimam preobleke. Zelo nerodna reč..", si je rekla.
Torej...kje sem ostala?...aja, no torej... hrčica Mili je bila torej zelo zaskrbljena (kar sem že napisala) in tiste zelo dolge noči zelo dolgo ni mogla zaspati. Vedela je, da je naslednji dan pust. Takrat pa ji je v hrčkasto glavo šinila zelo dobra ideja. No, zelo mirno je zaspala in nič več mislila na to... zakaj pa bi, če je vendar zelo dobro vedela v kaj se bo naslednji dan preoblekla?!?.... In prišel je zelo pričakovan pust. Po hiši so se sprehajali majhni otroci v vseh mogočih, zelo čudnih preoblekah. Zelo veliko jih je bilo.
Naša hrčica Mili pa si je na glavo poveznila list solate in se CEL DAN DELALA, DA JE ZELENJAVA :D

Če se ti zdi, da zgodba ni zelo dobra, pa si sam povezni list solate na glavo in se delaj, da si zelenjava!... boš že videl, da ni tako zelo lahko kot se zdi... :D

Samo zate, dragi bralec, napisala zelo hudomušna, zelo svojevrstna in zelo simpatična VesnaG.

G kot gledališče in glasba

Glasba in gledališče. Moji dve veliki ljubezni. Najprej vam bom povedala nekaj o gledališču. Z nastopanjem sem začela v osemletki. Le kdo ne pozna raznih proslav v čast maršalu Titu in vseh komemoracij padlim partizanom? In vsi, ki veste o čem govorim, prav gotovo tudi veste kako so nas tovarišice (učiteljice takrat še niso "obstajale") pridno učile, da moramo kot zavedni pionirčki sodelovati v šolskih predstavah. Branje pesmi, spisov, recitiranje in igranje v igrah. Vse to so spomini, ki so nekaterim ostali v slabem, spet drugim pa dobrem spominu. Sama sem definitivno slednja. Ni bilo predstave v kateri ne bi ponosno sodelovala. Včasih bolj, včasih manj pogumno sem govorila pred množico mamic, očkov, babic in dedkov. Še največkrat pa pred učenci in tovarišicami, ki so nestrpno čakale za odrom z listi v roki, da bi pomagale, če je kaj zaškripalo.
Potem je prišlo leto zatišja. V srednji šoli ni bilo prave ekipe in mentorja, ki bi prevzel to nalogo, da bi pripravil vsaj kako kratko igro. Ko pa se je to zgodilo... uhm...takrat lahko rečem, da sem postala zasvojena. Ko občutiš pravo tremo pred nastopom pred ljudmi, ki niso tam zato ker so s teboj v sorodu... No, takrat se zaveš, da je oder postal tvoja droga. Da ne boš mogel reči ne, ko boš dobil priložnost stopiti nanj. Vlog, ki sem jih odigrala ni bilo mnogo, vse pa sem odigrala z zanosom, ki ga občutijo tisti, ki vejo kaj pomeni gledališče. In ker verjamem, da ste razumeli kaj hočem povedati bom napisala samo še dogodek na katerega imam prav posebno lepe spomine. S priredbo Ionescove farse Stoli (Semiramis, sračka moja) smo nastopili tudi v Koprskem gledališču in Mali Drami v Ljubljani. Tako. Upam, da bom še lahko kdaj nastopala...če pa ne pa tudi dobro... ta zasvojenost je takšna, da te ob mirovanju ne draži z abstinenčnimi krizami.
No zdaj pa pride še tema, ki vam bo razkrila kak čuden tič je ta VesnaG. Glasba. Ker bi bilo malce prenaporno pisati o zvrsteh glasbe, ki jo poslušam je bolje, da napišem to; ne poslušam glasbe, kjer glasbeniki mislijo, da udrihanje po bobnih in mučenje strun električnih kitar, proizvaja poslušljivo glasbo. In pesmi, kjer zaradi prevladujočih instrumentov ne slišim besedil (v to kategorijo zame spadajo npr. Sidharta... in čeprav sem ena izmed redkih, ki se jim to ne zdi ohinsploh najboljši slovenski bend...no, zame niso ohinsploh najboljši slovenski bend).
Vse ostalo mi je v redu. Pravzaprav imam tudi nekakšno delitev, ki se mi zdi realna- ljudje, ki imajo priljubljene skupine in imajo v lasti cd-je z njihovo glasbo in ljudje, ki poslušajo radio kot medij z veliko zvrstmi. Sem radio človek. Če bi preštela vse cd-je, ki jih imam bi stežka prišla na številko 30. Od teh jih večkrat poslušam le približno 10. Vse ostalo je radio. ta pač ponuja vse kar si želim; informativne oddaje, poročila, glasbo, vsega po malo in ravno dovolj. In ker verjamem, da boste presenečeni ko vam napišem svoj okus... tadamm... tukaj so vse moje zvrsti: jazz, blues, rock, narodnozabavna glasba, zborovsko petje, hard rock, soft metal, popularna glasba, slovenska glasba, tipično italijanska glasba (vemo, da ne vejo pet o ničemer drugem kot o ljubezni), opera, 60eta, 70eta, ipd., gospel, hiphop, rap, ...skratka. da bi si lažje predstavljali. V moji cd.teki je cd od Linkin Parkov pa vse do Dean Martina :) Totalni kažin!

...malo za dušo...

Ne, ona nima žametnih oči
in niti kodrov mehkih kakor svila.
Če sneg je bel, ga v njenih nedrih ni,
in usta bi se od koral ločila.

Sem videl rože, bele in rdeče,
na njenih licih take ne cveto.
In so dišave mnogo bolj dehteče
kot vonj, ki veje njeno ga telo.

Njen glas poslušam rad
četudi vem, da zvoki strun prijetneje zvene.
Kako boginje hodijo, ne vem,
ko hodi ona, stopa kot ljudje.

In vendar se mi zdi bolj očarljiva
kot vse, ki pesem jih slavi lažniva.

Poezija Shakespearja, ki mi je še posebej všeč. Upam, da bo tudi vam.
...sicer mi je še nihče ni poklonil... ampak upanje umre zadnje :)

F kot fantazija in filozofija

Zadnjič mi je prijateljica rekla, da se ji zdi, da se v moji glavi vedno nekaj dogaja. In ko sem na to pomislila sem ugotovila, da imam res bujno domišljijo. Prebujno včasih.
Zame je življenje preprosto lepo. V svojem bistvu je to čudež in ne vem zakaj ljudje potrošijo toliko časa, da so nezadovoljni nad njim. Ves čas se pehajo za boljšim obstojem in na koncu ugotivijo, da jim ga je dobršen del že ušlo. Upam, da se meni to ne bo zgodilo. Svoje poslovne ambicije nikoli ne postavljam na prvo mesto...pravzaprav pod ta pojem štejem stavek "Rada bi imela službo, ki bi mi omogočala čas zase". Temu se nikakor ne morem in nočem odpovedati. Čas, ko ga preživim v čistem egoističnem delovanju; branje, sprehajanje, razvajanje v kopeli, ipd. In tudi čas, ki ga bom nekoč namenila družini bo moral kot podlistek imeti tudi ta čas. Čas zame. Brezkompromisno. In tako se opredeljujem kot človek, ki ni nikoli popolnoma odrastel. Vedno bom malce otroška, včasih tudi otročja... pa kaj! To ne pomeni, da ne sprejemam odgovornosti in da nimam skrbi. Ah, kje pa. Pomembno mi je to, da mi ta življenska filozofija pomaga ohranjati ravno toliko te igrivosti, da se izognem stresu in neutemeljenim skrbem. Pač... situacije, ki marsikomu poslabšajo dan so zame samo izziv. Moram reči, da so za to zaslužni predvsem moji starši. Pri nas doma se vedno nečemu čudimo; čudnemu krompirju, ki ga poberemo, zakladom, ki jih najdemo v predalih, ki niso videli reda že leta, živalcam, ki nas presenetijo s svojim nagonom in nas marsikdaj še česa novega naučijo.
Skratka... ne dovolim si, da bi potlačila svoja čustva z namenom, da izpadem bolj resna, odgovorna ali inteligentna. Če mi je kaj všeč, povem. Če me kaj začudi, se čudim in če česa ne vem, vprašam. Vse to pa mi pomaga, da ohranjam fantazijo v glavi in srcu. In da se mi življenje, kljub vsem težavam, ki jih imam, zdi še vedno preprosto lepo.

Naslednja beseda, ki je pa nikakor ne bi povezali z mano je filozofija (cinično povedano seveda :). Ha...pravzaprav imam zelo tanko mejo, ki ločuje mojo fantazijo z mojo potrebo po filozofiranju. Uhm...če sem odkrita... Ali sploh obstaja ta meja? Najbrž ne. No, zdi se mi, da ni potrebno več besed o tem. Sej, če dobro pomislim... je že tako, da sama pravzaprav ne vem kako moje razglabljanje vpliva na ljudi. Zato... če bi kdo od bralcev rad kaj dodal o tem, da sem zafilozofirana, da sem včasih čudaška in da me ima kljub temu rad (to zadnje je obvezno! :)... evo... oder je tvoj.

E kot energija

Te imam za prodajat. Kaj bi sploh pisala, sej veste. Polnim si jo na soncu, na luči, s prijatelji, ob kafetu, ob brezdelju, ob delu, ko spim in ko ne spim, ko sem doma, ko sem v Ljubljani, ko se sprehajam in ko se valjam po postelji, podnevi in ponoči. Včasih sem je tako polna, da se počutim naspidirana do maksimuma... in takrat mi možgani bezljajo še bolj kot ponavadi (ja, skoraj nemogoče- vendar resnično :). Razvijam teorije, rešujem sebe in svet, poslušam pozitivne vibracije glasbe in si zraven pojem.
Ha... jimaste prow srećo, da niste blizk mene ku sem puhna energije... po moje bi kdo še oglušel :).
No, seveda imam tudi dneve "ne". Dneve ko se smilim sama sebi in me kakršenkoli neuspeh vrže iz tira. Takrat je boljše, da ne kuham, ker bi se prismodilo. Da ne gledam televizije, ker bi porabla 100 kubičnih metrov papirnatih robčkov. In da ne telefoniram ljudem, ker bi jim povedala v kakem patetičnem stanju sem in potem še celo ne sprejela njihove spodbude. Skratka... ko se mi podira svet moram odležat svoj dan.
In potem...počasi, počasi pride večer. In naslednje jutro sploh ne vem zakaj je bil prejšnji dan označen z "ne", če je pa ta tako sončen. Jeee!! Naj živijo dnevi "da" in naj jih bo toliko, da lahko svojo energijo razdajam tudi ostalim. Superkarifradžilističnoespiralitozno seveda!!

D kot denar

Denar je boljši kot revščina; če ne zaradi drugega že samo iz finančnih razlogov. (Zgodnji eseji, Woody Allen)

V tej kategoriji lahko rečem, da spadam v povprečje. Težava je v tem, da je velikokrat težko določiti kaj je danes to povprečje. Še pred pedesetimi leti je bil denar potreben za preživetje. Ne za boljši obstoj, za preživetje. Od njega je bilo odvisno s kom se bo kdo poročil, ali bodo otroci imeli kruha in ali bodo lahko odšli v šole. Seveda pišem to kot poslušalka zgodb s podeželja. Mestno življenje je imelo več skrajnosti. Od bogatih ljudi, ki so premogli avto, do tistih ki so od lakote umirali pod mostovi. Danes temu ni več tako. Ljudje ne umirajo od lakote (mišljena je slovenska realnost, ne svetovni problem lakote) in za delovnega človeka je Slovenija socialna država, ki mu omogoča obstoj. Enemu lažji, drugemu težji. Tako je vedno bilo in vedno bo. Moti pa me, da je padlo to dojemanje revščine na tako kritično točko, da ne znamo več občutiti kaj pravzaprav pomeni ta beseda. Je revščina to, da ne moreš v tujino na dopust, medtem ko tvoji sosedi smučajo v Švici? Ali mogoče to, da ne premoreš vikenda na katerega bi se cjazil v kolonah po cestah?... seveda v velikem avtu, ki premore sistem GPS in v katerem lahko mirne volje opustiš pogovor z družino, ker ima itak vsak svoj laptop na katerega tipka... Jah, tako to je. Večina bi rekla, da ni pravično to kazanje na "majhne in neškodljive" slabosti. Z velikimi besedami bi demantirala napisano, v mislih pa že preštevala koliko plače mora privarčevati, da si to lahko privošči. Vam kar jaz povem... poznam ljudi, ki imajo malo in vendar imajo veliko. Klišejsko? Seveda. Ampak oni so srečni, boš ti sploh kdaj?
Moji znanci vsi trdijo, da jim denar ni vladar. Na drugi strani pa imajo za prihodnost začrtane želje, ki nedvoumno kažejo njihov odnos do denarja; velike hiše z bazenom, avte zvenečih blagovnih znamk, počitnice v eksotičnih krajih,...
Torej. Če se vrnem nase. Moj odnos do denarja je povprečen. Mogoče prav zaradi praktičnega duha ne sanjam o močno poglej-me-in-mi-zavidaj avtu, hiši in dobrinah. Seveda bi rada imela funkcionalne reči, ki bi me obkrožale. In estetske. In za te je potrebno imeti tudi denar. Sem pa že vse življenje nekako delovala po principu, da si izberem realen cilj in žrtvujem prihodke, ki bi bili drugače namenjeni nečemu drugemu. In na koncu se mi zgodi, da te žrtve sploh ne občutim kot take. Ne prepovedujem si sanjati, ampak nikoli ne enačim velikost premoženja s srečo. Ker jaz sem srečna!
Ja. Še en moto, ki si ga moram tudi jaz vsake toliko ponoviti "Ni važno vedeti česa nimaš, važno je vedeti česa ne potrebuješ"
In potem nisi žalosten ali jezen ker ne potuješ v tujino, ker nimaš vikenda na Hrvaškem in ker premoreš avto, ki zgolj pelje... zavedaš se, da je bolj pomembno kakovostno preživljanje časa kot vse ostalo. In če smo že bili klišejski; Ali lahko denar kupi zdravje? Ne more ga. Torej... zakaj ne biti včasih vesel zgolj dejstva, da si zdrav. Čisto preprosto.

Č kot čokolada in čustva

...oboje nedvomno prepleteno. Najbrž že vsi veste, da so v čokoladi sestavine, ki osrečujejo. Kofein učinkuje kot stimulant, teobromin stimulira srčno mišico in živčni sistem, feniletilamin (ima podoben učinek kot amfetamini in aktivne substance v marihuani) pa domnevno izboljšuje razpoloženje in učinkuje proti depresiji. Torej... čeprav so v čokoladi prisotni v majhnih deležih nam uživanje le-te lahko sproži podobna čustva kot jih občutimo pri seksu. Zanimivo ne?... in tu sedaj najbrž ni ravno primerno, da pišem o tem kako mi je čokolada všeč :)... Ma me sploh ne gane, če me opredelite kot nimfomanko, ki si venomer želi čokolade ali kot zafrustriranko, ki išče v njej nadomestek spolnega življenja... jaz jo imam rada. V vseh oblikah. Vseeno ne pretiravam z njo in če prav pomislim si je tudi ne kupim velikokrat. Ko mi pa zapaše pa moram pojesti svoj košček pa če je to najbolj nemogoča reč, ki si jo tisti trenutek lahko zaželim... taka sem. In taka sem tudi v čustvih. Ta me preplavljajo, odplavljajo, utapljajo in vse te besede, ki so povezane z vodo :) Ob žalostnem filmu ihtim (jok je milo rečeno), o dokazovanju svojega prav kričim in ko se sproščeno smejem imam polne oči solza... ni polovičarstva. Vse ali nič. In to tudi pokažem. Žal smo ljudje dandanes ujeti v neka nova spoznanja, da nas izkazovanje čustev slabi. Res je. Nikakor ne bi mogla zanikat te resnice. Včasih me prevzame skrb, da sem se preveč izpostavila, razgalila svojo dušo. Takoj nato pa me nad te nesmisle vzdigne dejstvo, da se človek nikoli ne zmoti, če je odkrit. Koneckoncev... če koga moti, da sem taka, naj se z mano ne druži. Oportuniste, torej tiste, ki se želijo z mojo čustvenostjo okoristiti, bom kljub temu spregledala.
Vsi ostali pa ste vabljeni, da me povabite v kino in zraven prinesete robčke... pa na čokolado ne pozabite ;)

C kot cvetje in cigareti

CVETJE; Ta ljubezen se, kakor bi lahko zmotno mislili, ni pričela v zgodnjem otroštvu. Ni mi jo privzgojila mama, čeprav se je še tako trudila. Pravzaprav o otroštvu takrat ni bilo ne duha ne sluha :)... no (uhm... sem opazila, da ta vmesnik velikokrat uporabljam...upam, da so prispevki vseeno berljivi :) za prvo rožico sem se odločila v prvem letniku faksa. In neverjetno. Ste kdaj pomislili na to, da vam živo bitje, v tem primeru rastlina, vse na enkrat daje obveznost v zalivanju in oskrbi...in s tem nezaveden občutek, da moraš bit dosleden, da navsezadnje to je bitje, ki potrebuje tvojo pomoč, da preživi. Grozljivo. Ja... in sedaj skrbim za Benjamina, Božota, Bernardo, Belko, Baziliko in Beteršilj :)... vmes se najde tudi Cirila in Špatula... in kar boli me srce, ko pomislim da jih ne bom zalila za dva tedna. Uhm... nikoli se ne ve...mogoče sem se s svojim botaničnim vrtom naučila kaj zelo pomembnega (poleg vsega o prekomernem in premalu zalivanju, obrezovanju, izpostavljanju svetlobi, pripravi gomulja na cvet, gnojenju, ipd.)... pa tega sploh ne vem. Ehm... nee, mislim, da je to blo to :D

CIGARETI; Zgodba je taka. Mnogi tega ne veste... mislim... zakaj bi? To pač ni reč s katero bi se človek važil.
Tudi jaz sem kadila. Strastni kadilci bodo rekli, da je to dalečod definicije kadilke. Tisti, ki nikoli niso kadili pa se bodo zgražali... Če pogovor nanese na to temo pač povem, da sem približno dve leti kupovala cigarete. Zame je to definicija kadilca.
Začela sem nekje v polovici prvega letnika srednje šole. Ker je blo frajersko. Ker se mi je zdelo. MONA! In končala iz istega razloga: zdaleč ni bilo frajersko smrdet po čikih in imet konstantno rdeče oči. In ne vem kako se ti more zdet, da daješ denar za tako škodljivo razvado. Kadilci bodo na to našli milijon izgovorov...prava figa. Jaz sem se spametovala, za vas mi je vseeno. Če imate denar ga pa zapravljajte...če ga ne znate za svojo korist, ga pa dajte za svojo škodo.
Dandanes sem goreča naprostnica kajenja. podpiram vse zakone proti tej razvadi; od povišanja cene, do prepovedi kajenja v vseh javnih ustanovah, gostinskih lokalih, ipd. Če se kdo hoče zastrupljat naj to počne med svojimi štirimi stenami in naj ne išče prikrite potuhe in spodbude v okolju. Še manj pa naj to potuho pričakuje prijatelj. Mislim... če kadiš- tvoja stvar. Ampak ne misli, da mi je to všeč. Prenašam ker vem, da ljudje nimajo karakterja, da bi nehali. Jaz sem ga imela.
Odkrito pa tudi povem, da so situacije, ko cigareto še dandanes z užitkom pokadim. To se zgodi približno 1x na leto (ali pa tudi ne)
... In to je še ena stvar na katero nisem ponosna, pa jo kljub temu povem.

B kot bonboni

Tako je. Prav ste prebrali. Bonboni. Na misel mi je prišlo veliko besed, ki se začnejo s črko b. Izbrala sem bonbone. Predvsem me je v to prepričalo dejstvo, da bom kmalu imela rojstni dan (22.9... če niste vedeli...če pa ste, da slučajno ne pozabiste čestitat :) in si najmanj na svetu želim bonbone ali plišaste igrače. Do teh imam še posebej odklonilno stališče. Sem popolnoma praktičen tip človeka. Ehm... mogoče so prav zato tudi darila, ki jih poklanjam največkrat, sicer funkcionalna, po drugi strani pa tudi zeloo dolgočasna. Razne škatlice, odeje, šali, kuhinjska posoda, boni, brisače, knjige, cd-ji... že vse to se je že znašlo v darilnih vrečkah namenjenih mojim prijateljem. Zgolj znancem podarim tudi kaj kar npr. sebi ne bi nikoli... pa upam, da razumejo, da se izvirnost največkrat konča pri moji denarnici.
Aja, še pojasnilo. Post ni namenjen temu, da bi sestavljala seznam daril (res bo lepo, če me boste poklicali in mi čestitali... za darilo bom rajši kasneje sprejemala kakšno omaro ali pralni stroj, ko se preselim :)). Namenjen je temu, da izveste nekaj novega o meni.
Rada torej imam darila, kjer se opazi, da je človek premislil preden jih je kupil. Doma spečeni biškoti, cd z glasbo, ki jo posluša tisti, ki da darilo, kakšna knjiga ali dvd, ki je podarjena po istem principu... skratka... nekaj osebnega ali funkcionalnega. Pri meni se človek ne more zmotit. (to s cd-ji vam razložim v drugem postu...in še vsakemu osebno...ker menim, da je fantastična ideja...no, ok... meni je :).

No, in da se vrnem na temo bonbonov. Teh ne jem (izjema so Orbit). Nekajkrat na leto (čisto komot bi lahko prešteli na prste ene roke) mi kakšen zadiši in ga pojem... drugače pa jih rada ponudim gostom ali podarim prav posebno izbrane naprej. Pred malo manj kot leto sem prijatelju podarila škatlico z bonboni Šumi, Visoki C in KiKi... kdo jih ne pozna?... in domnevala, da mu bo nostalgična ideja všeč. Še dobro, da se nisem zmotila. No, nekaj sem jih tudi sama ukradla iz škatlice...ehm... zgolj iz tega, da jih pač ni šlo več notri ;)... Take pozornosti tudi jaz pač ne bi spregledala. Če se kdo potrudi in mi prinese bonbone, ki "nekaj pomenijo", njemu ali meni...potem se strinjam... darilo je dobro in cenjeno. Če pa so bonboni dodani v smislu "nekaj sladkega"... takrat vedite, da jih pač ne bom pojedla. Ali bodo krasili kakšen krožniček in životarili svoje bonbonasto življenje dokler se jih kdo ne usmili (zaenkrat nimam bonbonoljubnih nagnjenj, da bi jih jaz reševala), ali pa bodo romali naprej h nekomu, ki jih bo z veseljem pospravil v usta. Od sladkarij jem najraje čokolado... njamm... to pa je že zgodba za črko Č :)

A kot Avtocesta

Avtocesta je roman, ki sem ga uvrstila tudi v rubriko Moje knjige. To pa zato, ker mi je res všeč (ma ne Vesna?!? :) Všeč mi je opisovanje različnih usod ljudi, ki jih kasnejši vrh zgodbe združi med sabo. Ljudje, ki se ne poznajo si ob tragičnem dogodku pomagajo, stojijo naproti, se sovražijo ali zgolj so. So del zgodbe, zgodbe o avtocesti, ki jih kot ogromna infrastruktura brez svojega obstoja, brez zavedanja, da je, združi. Ob popolnoma istem trenutku se njihova življenja prepletejo. Ta trenutek pa prav vse privede do spoznanja, da njihove dotedanje skrbi niso več pomembne...pomembno je to, da lahko živijo naprej in da njihov obstoj nikoli več ne bo imel enake teže.
Če je kdo prebral knjigo ve o čem govorim. Ostalim upam, da nisem preveč razkrila in da jih bo mogoče knjiga pritegnila. Je pač roman. Nič takega skrajno filozofskega ali težko razumljivega. Osebno pa mi je všeč ta povezava z resničnim življenjem. Kolikokrat razmišljam o usodah ljudi, ki jih srečam v življenju. So srečni? So zaljubljeni? Imajo res vse kar si želijo? Kako so živeli? So priljubljeni ali jih ljudje mrzijo?... Ja. Če niste tega vedeli o meni, zdaj veste. Mislec sem... o nepomembnih rečeh največkrat :)... ampak to ni bistvo...bistvo je to, da moramo biti odgovorni v naših ravnanjih do soljudi, in da po nepotrebnem ne rušimo ravnovesja v sebi in svoji okolici. Koneckoncev imamo vsi svoja, različna življenja in ne moremo vedeti kaj je sopotnika na avtocesti življenja privedlo, da je tu in da tako ravna.... Še preveč je ostalih reči, ki nas jezijo in prizadenejo. Pika.

Moj črni blog

Dežuje. Kaj če bi mojo odisejado začela z nezanimivimi detajli... da ne padem iz feelinga tega morečega vzdušja. Kafe še ni začel delovati zato si lahko dovolim, da sem zaspana. Prvi detalj, ki nikogar ne zanima, razen mojih možganov, ki čakajo na zvišanje telesnega pritiska, da se bodo spomnili kaj pravzaprav sem hotela napisati, ko sem odprla to okence. Hja... še vedno mi ta blog ni popolnoma všeč.. kot pisec, ki mu je mar za svoje bralce (kar tolaži se, da jih imaš :) bi rada, da bi bil malce bolj zanimiv... ampak hieroglifom, ki jih je potrebno urejat, brisat in dopolnjevati v rubriki Sprogramiraj si podobo svojega bloga (poslovenjena verzija opcije Template :)...no ni mi, da bi jim posvečala pretirane pozornosti. Tako se čisto zlahka zgodi, da me bo čez uro ali dve prijela nova energija (seveda še vedno odvisno od kofein učinka) in bom moj črni blog spremenila v barvastega... ehm ne... prehitro sem to napisala. Tega ne bom storila saj bi potem mogla spremenit pisavo v črno... in to je nova zgodba v življenju Vesninega bloga... W računalničarji, ki jim je to celo zanimivo :)

Lepo od začetka...

Ker sem v prvem postu napisala, da bom napisala kaj o sebi, je prav da se te zahtevne naloge lotim. In ker veljam za natančno osebo se mi zdi, da bo najboljše, da svojo osebnost, spoznanja, izkušnje in razmišljanja podam po kapljicah...počasi in natančno... korak za korakom, da ne izpustim nič. Nisem prepričana ali koga to zanima...koneckoncev mi je vseeno... najbrž bo čez leta zanimivo brat kako se sedaj vidim in v čem sem se spremenila. Čeprav imam občutek, da sem večino sprememb v življenju že dala skozi, in obdobje korenitega spreminjanja karakterja in odraščanja ne bo več... No, pustimo se presenetiti. Morda pa bom čez leta postala zagrenjena starka, ki bo opustila misel na pozitivne plati življenja in se bo udajala le spominom, ki se pregovorno začnejo z "Ko sem bila jaz mlada...". No, do takrat pa bom napisala kako sem včasih rtavnala in kaj me sedaj vodi v življenju...in to od glasbe do hrane...od hobijev do religije... Če vam bo zanimivo ste lepo vabljeni h branju. Če ne, pa nič. Slej ko prej boste prišli do točke, ko boste kot prijatelji izvedeli vse to o meni. Če pa to bere še kdo izven mojih o-blogu-obveščenih-oseb pa tudi prav... mogoče se kdaj spoznamo :)

O bloganju

Tako. Prvi koraki so bili storjeni. Prevzel me je dober občutek. Blog je bil objavljen in osebe, ki sem jih o njem obvestila so se odzvale. Malce težav je s samim dojemanjem, da blog ni risanica pri kateri lahko poljubno oblikuješ strani, barvaš ozadja in dodajaš posebnosti... no, seveda... če nisi ravno nekdo, ki se na to spozna. In jaz se ne. Upam, da se bom naučila vsaj toliko, da mi ne bo potrebno nadlegovati mojih dveh frštekmojstrov za vsak post, ki se bo zgodil (drugače bom morala dobro premisliti o rentabilnosti početja... sladoled dandanes ni vreden več 50 SIT/kepica :) Lahko bi napisala listo vseh reči, ki jih moram še razumeti o bloganju... pa se bojim, da kljub zgodnji uri komu zvabim spanec na oči... zato nič. Če bo nehal izhajati, bo pač nehal.
Tako... zgodil se je post dva.

Predvčerajšnjim me je zagrabila neverjetna želja po bloganju...mislim... res čudno, če vzamemo za primer dejstvo, da nisem nikoli našla pravega smisla v pisanju dnevnika. Malo je h temu pripomogla lenoba in nestanovitnost, več pa občutek, da pravzaprav ne potrebujem pisanega medija, da bi si zapomnila res pomembne reči. Sej nič ne rečem... veliko reči pozabim. Ampak zaradi tega se ne počutim nič bolj jezno. Mah... kdo ve,... mogoče mi bo bloganje všeč in bom celo pri tem vztrajala... No, kot se spodobi bom v naslednjih blogih napisala kaj o sebi. Za zdaj pa naj bo to to, da vidim, če in kje sem skrenila s smeri, ki mi jo tako prijazno kažejo razne puščice in gumbki na spletni strani blogov :)